Kako velika in bogata je zapuščina Gregorja Riharja, pa ne le za Pograjce, temveč za vse Slovence, posebno glasbenike, je bilo mogoče prek pete in govorjene besede spoznati in doumeti v prvem delu prireditve. Kdo in kakšen je bil Gregor Rihar, je v dobro izbranih utrinkih iz njegovega življenja z besedo orisala Andreja Zibelnik. In kdo je bil? Bil je Pograjec, rojen 1. marca 1796 v številčni družini pri Boštjančku na Pristavi. Prvih glasbenih uric je bil deležen od patra Lesjaka, ki je v tistem času na Polhograjskem opravljal duhovniško službo. Že takrat je pokazal glasbeno nadarjenost in veselje do glasbe. V tem času so v Polhovem Gradcu postavili orgle in kmalu je tudi sam začel orglati, kasneje pa je postal farni organist. Ker je v Ljubljani obiskoval gimnazijo in nato semenišče, se je pogosto zadrževal v stolni cerkvi ter občudoval stolnega organista Hoellerja. Ta ga je nekaj časa tudi poučeval, kasneje pa je Gregor prevzel njegovo mesto. "Orglanje Riharjevo je bilo mojstrsko. Četudi je bil samouk in ni obiskoval glasbenih šol, je vendar čudovito naglo napredoval ter je kmalu dosegel visoko stopinjo te umetnosti. Njegovo igranje je bilo tehnično dovršeno, kakor uspe malo umetnikom; posebno pedal je imel čisto v oblasti, kar igral se je ž njim. Tehnični dovršenosti se je družila čudovita fantazija Riharjeva. Tiskanih preludih ni nikdar rabil, skladal si jih je sproti sam." Tako so o njem in njegovem delu dejali njegovi sodobniki. Orglanje in uglaševanje klavirjev po ljubljanskih hišah je bilo delo, s katerim si je Gregor sprva služil kruh. Dober glas o kakovosti njegovega dela je segal daleč naokoli. Ponj so poklicali celo, ko je bil leta 1821 v Ljubljani kongres in je bil v gledališču velik koncert, ki so ga hoteli prirediti dunajski umetniki. Iskali so mojstra, ki bi uglasil skupaj pet klavirjev. Našli so Riharja, ki je v enem popoldnevu delo opravil tako natančno, da so se mu čudili tudi dunajski glasbeniki. Skladatelj in utemeljitelj slovenske zborovske glasbe se je, čeprav je v tem obdobju tudi po slovenskih korih prevladoval precej posvetni duh, ki ga je z reformami zapovedal avstrijski cesar Jožef II., najpogosteje loteval skladb s cerkveno vsebino. Vedno je našel dobre pesmi, ki jih je moral uglasbiti, da so jih pevci in organisti lahko prepevali in igrali. Prepevali in igrali so jih tudi na njegovem pogrebu, 24. julija 1863.
Rihar je bil velik glasbenik; tekom njegovega ustvarjanja se je nabralo kar nekaj skladb, ki so zbrane v petnajstih zbirkah, mnoge pa so se celo izgubile oziroma niso bile objavljene. Ljudje so njegove pesmi sprejeli za svoje in vedno znova so z veseljem čakali novih. Ob 75. obletnici glasbenikove smrti je Alojzij Merhar (Silvin Sardenko) v Cerkvenem glasbeniku zapisal: "Malokomu izmed slovenskih glasbenikov je bilo dano, da bi zbližal toliko vernih duhov, vnel toliko toplih src kakor Rihar s svojo cerkveno pesmijo. Ob njegovem času je vsepovsod na Slovenskem vstalo mnogo pevskih zborov, ki so zaslutili in vzljubili lepoto slovenske pesmi."
Mešani pevski zbor Gregor Rihar iz Polhovega Gradca, ki ponosno nosi ime prav po njem, skrbno neguje lepo slovensko pesem. Tokrat je zapel nekaj Riharjevih, takšnih s cerkveno in tudi posvetno vsebino. Mladi recitatorji so besedila pesmi najprej deklamirali, šele nato so jih obiskovalci slišali v zborovski različici. Ob koncu se je publiki predstavila še dokaj sveža vokalno-inštrumentalna glasbena skupina, ki se je poimenovala Mi bossi. Za nekaj trenutkov je glasba znova napolnila dvorano. Obiskovalci so se popolnoma prepustili glasbenim ritmom, "zaplavali" z njimi in zapeli. Za to je z dobrim izborom skladb in odlično izvedbo poskrbela skupina, ki bo prav gotovo navdušila še kdaj.
Kulturno, sicer ne več v duhu glasbene umetnosti, temveč v smislu spoštovanja in ohranjanja duhovne in kulturne dediščine naših prednikov, je bil obarvan tudi drugi del prireditve, in sicer v navezavi na domoznanski zbornik z naslovom Domači kraji, ki je bil izdan in predstavljen ob tej priložnosti. Najprej je bil k besedi povabljen župan Franc Setnikar, ki je idejo o nastanku zbornika ves čas podpiral. "Zapisana beseda ostane vedno na voljo vsem nam in našim zanamcem," je dejal in dodal: "Veliko je bilo že napisanega o krajih naše občine, ostalo pa je še precej stvari, o katerih vedo le posamezniki, in tu je že nova priložnost, da spoznamo nekaj novih drobcev iz mozaika pestre zgodovine teh krajev." Ob tej priložnosti je vsem zbranim čestital ob praznovanju kulturnega praznika ter se vsem piscem in ustvarjalcem občinskega zbornika zahvalil za njihov prispevek.
Za njim je spregovorila najbolj zaslužna za nastanek in izid zbornika Domači kraji – avtorica in urednica Milka Bokal. Navzoče v dvorani je nagovorila z naslednjimi besedami: "Vsak ima svoj dom, ki nam veliko pomeni. Veliko nam pa pomeni tudi bližnja in daljna okolica, v kateri naš dom stoji, veliko nam pomenijo domači kraji. Do obojega čutimo spoštovanje, naklonjenost. Vse to je podlaga, iz katere je zrastel omenjeni zbornik." Zamisel o nastanku zbornika je po besedah Bokalove zorela približno leto dni in se uresničevala v Turističnem društvu Polhov Gradec. "Želja je sicer bila, da bi izdali zbornik ob 750-letnici prve omembe Polhovega Gradca v zgodovinskih virih (1261), kar bi pomenilo praznovanje v letu 2011, vendar se je priložnost izmuznila in zbornik je dočakal izdajo ob tokratni priložnosti," je povedala. Nadalje je spregovorila o vsebini, ki se v glavnem navezuje na Občino Dobrova - Polhov Gradec.
Če zbornik prelistamo, nas po županovi uvodni besedi s povabilom k domoljubju nagovori akademik prof. dr. Jože Trontelj, nadalje nam akademik dr. Mitja Zupančič razkaže lepoto rastlinstva Lovrenca, Grmade in Tošča, za njim pa o arheološkem najdišču V Griču pri Suhem Dolu poroča Matija Turk. Od naravnega okolja se nato beseda obrne k ljudem – zbornik vsebuje opis Lebnovih izobražencev z Briš pri Polhovem Gradcu, ravnatelja Zavoda sv. Stanislava Antona Koritnika ter brata, pesnika in prevajalca Gregorja Koritnika. Popis Plečnikovih del v naši občini izpod peresa avtorice nam približa tega največjega slovenskega arhitekta. Anka Delalut razkriva Andrejkovo družino z desetimi otroki iz Horjula, ki je dala Slovencem tri pomembne može: bibliotekarja in literarnega zgodovinarja Janeza Logarja, strokovnjaka za narečja Tineta Logarja in filozofa Ceneta Logarja. Kako velike so bile pred približno sto leti pristojnosti župana, nam razkrivajo delovodniki črnovrškega župana Josipa Trobca, znanega po svoji kroniki, ki je pred nekaj leti izšla v knjigi. Iz preteklosti nato zbornik stopi v sedanjost. V zborniku je objavljen intervju z nekdanjim polhograjskim zdravnikom Markom Tomšičem, s katerim se je pogovarjal njemu po stroki enak Janez Koprivec. Sledi pogovor Marjana Bradeška s pokojnim Francijem Rusom o poklicu pilota, ki je bil pred sedmimi leti opravljen za Občasnik Briše. Tončkov Ludvik obuja spomine o tem, kako je včasih teklo življenje na Prapročah. Z njim se je pogovarjala dr. Barbara Ivančič Kutin. V sosednji Horjulski dolini je Urša Remškar od Korenovega Toneta - Toneta Sečnika izvedela veliko etnoloških zanimivosti in zgodovinskih dejstev iz vasi Brezje. Sledi razdelek o Dobrovi – kako je bilo včasih na Dobrovi, o tukajšnji prvi pošti, o dobrovski romarski cerkvi in hidrocentrali piše in s slikami razkriva Janez Dolinar z Dobrove. Tu je živel tudi prvi slovenski glavar dežele Kranjske, dr. Jožef Poklukar. Vsebina se nato usmeri k bolj osebnim temam. Dnevnik dijaka Franca Pečenika razkriva dijaško življenje v Zavodu sv. Stanislava. Francka Kozjek iz Dvora nas v drobnih sestavkih o naravi uči spoštovati kakršnokoli življenje in pomagati vsemu živemu. Folklorne drobtinice bi lahko poimenovali naslednji sestavek, v katerem se Marijanca Yartz, Angelca Tominec in Jože Marolt spominjajo učiteljice Ane Kleinstein, Jože Marolt pa opiše tudi sto let stari atlas, zapisan v nemščini. Jožica Kavčič je iz svojega otroštva v polhograjsko okolje prenesla dvoje ljudskih zgodb. Zbornik končujejo dve slikovni prilogi, portreti akademskega kiparja Eda Dolinarja ter stare podobe Dvora in Polhovega Gradca. Na Blagaja nas spomni fotografija njegovega rojstnega gradu Boštanja pri Grosupljem.
Vsebina zbornika, zapisana na 227 straneh, je res bogata. Za takšno stvaritev je bilo potrebno mnogo vloženega truda, dela in časa. Avtorica in urednica se je dela lotila sistematično; izhajala je iz treh meril, krajevnega, kronološkega in vizualnega. V zbornik je želela zajeti čim več krajev iz naše občine, kar se je posrečilo, opisi pa segajo tudi čez meje naše občine. Glede na to, da gre za odmev omenjene obletnice, je poudarek tokratne številke nekoliko bolj zgodovinski. Poleg besedilnega dela je zbornik bogato opremljen s slikami, predvsem starejšega datuma.
Izjemno dragocena izročila so shranjena v prvi številki zbornika Domači kraji, ki so ga obiskovalci prireditve prejeli v poklon ob slovenskem kulturnem prazniku, za kar gre zahvala Občini Dobrova - Polhov Gradec, ki je pod svojo streho vzela finančno breme zbornika. Tega je še vedno mogoče dobiti na občini, pri Turističnem društvu Polhov Gradec, na avtobusni postaji in v Polhograjski graščini. Priskrbite si ga, saj bi bilo lepo, da bi našel mesto na knjižnih policah po domovih naših občanov.
Nadja Prosen Verbič
