Izberi drugo občino
Nazadnje izbrane občine

Poišči občino

Registracija
Napoved za petek, 09.12.2016

pretežno jasno
Ponoči bo pretežno jasno, po nižinah bo večinoma nastala megla.
-2°C | 7°C
sobota, 10.12.2016
-3°C | 8°C
nedelja, 11.12.2016
-2°C | 9°C
ponedeljek, 12.12.2016
1°C | 5°C
Opozorila
Sreda, 7.12.2016 ob 18h
Dodatnega opozorila ni.
-2°C
7°C
pretežno jasno
Nahajaš se tukaj: Novice Intervju

"Sem človek dialoga, ki so mu zaostrovanje ......


INTERVJU

| |
13.02.2013      13:35
A A

"Sem človek dialoga, ki so mu zaostrovanje odnosov in konflikti tuji."


Daniel Horvat je novi ravnatelj Osnovne šole dr. Ivana Korošca. Dolžnosti je prevzel nekaj dni po novem letu in se "počasi vživlja v novo okolje". Kot pravi, spoznava kolektiv in kraj, ki ga bo lahko, če bo uspešen, tudi zaznamoval. Nekateri ravnatelji so to v preteklosti že storili.


Deli:

Spodobi se, da občani in občanke pa tudi šolarji kaj več izvedo o človeku, ki je postal ravnatelj osnovne šole in vrtca v Borovnici, saj gre za odgovorno dolžnost v procesu oblikovanja najmlajših generacij v občini. Kako bi se, gospod Horvat, predstavili sami?

Spodobi se. Res pa je, da bo o meni lahko čez čas več povedalo moje delo v šoli in vrtcu, kajti dolžnost ravnatelja opravljam šele slaba dva meseca. Sicer pa sem star 52 let, rojen na Ptuju, kjer sem končal srednjo šolo, nato pa sem v Ljubljani na pedagoški fakulteti diplomiral iz socialne pedagogike in pridobil naziv univ. dipl. socialnega pedagoga. Prvo službo sem dobil v Prevzgojnem domu Radeče, kjer sem se kot vzgojitelj in pedagog soočal tudi z mladimi, ki so imeli vedenjske in čustvene motnje, nato sem se zaposlil v Vzgojno-izobraževalnem zavodu Smlednik pri Medvodah, od tam pa sem prišel v Borovnico. No, medtem sem bil tudi svetovalni delavec v medvoškem vrtcu. Opravljanje dolžnosti v. d. ravnatelja zavoda in zdajšnje delo v Borovnici je na svoj način normalna sestavina moje poklicne poti. Z družino živim v Radovljici. Imam sina in hčer; sin je doštudiral in je že pri kruhu, hčerka pa pridno študira matematiko in računalništvo ter v dobršni meri tudi že skrbi sama zase.

 

Večino delovne kariere ste se pravzaprav ukvarjali z vedenjskimi in čustvenimi težavami otrok v obeh zavodih, kjer ste delali.

Res je. Bil sem vzgojitelj v obeh zavodih, v Smledniku nekaj časa tudi vršilec dolžnosti ravnatelja. Tamkajšnji zavod vključuje osnovno šolo in domski del, izobražuje pa otroke, ki bi sicer lahko obiskovali običajno osnovno šolo v domačem kraju, vendar jih v tej niso več zmogli šolati zaradi vedenjskih in čustvenih težav, saj je njihovo vedenje včasih preseglo meje obvladljivosti. Ker so se ti odkloni pojavljali dlje in je bilo to moteče za njihove bližnje in ljudi v širši skupnosti, so prišli v zavod, kjer smo jim ponudili celostno oskrbo. V tem zavodu so otroci iz tretje triade osnovnega šolanja, kar od vzgojiteljev in učiteljev zahteva poseben pristop.

 

Po toliko letih dela s posebno mladostniško populacijo ste se odločili, da se prijavite na razpis za ravnatelja v borovniški šoli … Preprosta odločitev?

Vsak človek verjetno dobro premisli, preden se odloči za menjavo službe. Odločitev mora dozoreti in človek prav tako. Pred leti, ko so bili otroci še majhni, takšne službe, pa tudi tako oddaljene od doma, zagotovo ne bi sprejel. Delo ravnatelja šole zahteva celega človeka, ki ne sme gledati na uro in na predpisani delovni čas. Pogosto sem ves dan v šoli, spoprijemam se z novimi nalogami in izzivi, za kar pa mora biti človek že zgrajen in trdnega značaja. Zato se nisem prijavil za ravnatelja, da bi se preizkušal, ker se nimam več kaj preizkušati, pa čeprav je vsaka nova služba do neke mere tudi preizkušnja za človeka. Da sprejmem dolžnost ravnatelja v Borovnici, sem se odločil zato, ker sem prepričan, da lahko s svojim znanjem in izkušnjami obogatim delo v šoli ter to znanje, tako kot sem ga sam prejel od vzornikov, posredujem kolektivu. 

 

Prišli ste v povsem novo okolje, prevzeli dolžnost pedagoškega vodje in upravitelja, torej direktorja ustanove, ki mora skrbeti tudi za smotrno gospodarjenje z javnim denarjem. Lahko zdaj že strnete prve vtise?

Za resno oceno razmer v zavodu in njegove vpetosti v okolje je še prezgodaj. Šele poldrugi mesec sem tukaj. Spoznavam ljudi, proces in organizacijo dela v šoli, kar zahteva nekaj časa. Ne obremenjujem se s starimi zgodbami in razmerji, kar je zame, ki sem v kolektiv prišel od zunaj, prednost. Zdi se mi, da je to velika prednost, večja kot pa nepoznavanje ljudi, ki jih zdaj lahko iz dneva v dan spoznavam v pogovorih, pri hospitiranju in v drugih organizacijskih oblikah ustvarjanja stikov v šoli.

 

Ste potemtakem zadovoljni s tem, kako vas je sprejel kolektiv?

Imam občutek, da so zadovoljni z mojim prihodom. Zagotovo pa malce z distance gledajo name, kar je razumljivo, saj ne vedo, kakšen sem in kaj se bo spremenilo v zavodu. Ljudje zmeraj previdno opazujejo novo metlo v službi, pa čeprav sam ne vidim nikakršne potrebe po radikalnih ukrepih v delovanju šole in vrtca. Sem človek dialoga, zaostrovanje odnosov in konflikti so mi tuji, saj smo navsezadnje tukaj za dobro otrok, kar zahteva še posebno umirjeno in nekonfliktno delovanje.

 

Denar, ki je potreben za normalno delovanje šole in vrtca, presega vsoto 2,5 milijona evrov na leto. Doslej sicer še ni bilo zapletov pri financiranju, a vlada vseskozi grozi z varčevanjem pri denarju za plače in materialne stroške

Petsto otrok je v šoli in vrtcu, kar samo po sebi govori o pomenu zavoda in odgovornosti za njegovo delovanje tudi skozi zagotavljanje normalnega financiranja. Delovanje šole in vrtca v letošnjem letu bo občino in državo stalo okrog 2,6 milijona evrov. Zaposlenih nas je 84, v glavnem z visoko izobrazbo, in le sedem zaposlenih ni vključenih v vzgojno-izobraževalni proces, ampak delajo v spremljajočih dejavnostih šole in vrtca. Ne vem še, kaj vse bodo letos prinesle na svetlo šolske oblasti, a upam, da bo zmagala razsodnost in posegi v denar za potrebe šolstva ne bodo tako kruti, da bi morali v zavodu sprejemati radikalne omejitvene ukrepe. Ne rečem, da ni mogoče še marsikje racionalizirati našega poslovanja, varčevati, predvsem pa bolj smotrno porabljati javni denar za posamezne namene, a velikih zneskov tu ni mogoče prihraniti.

 

Kaj kmalu bodo verjetno v šolo in vrtec prišli tudi otroci iz družin, ki se bodo vselile v novo blokovsko naselje, ki dobiva svojo končno podobo. Računate nanje?

Mislim, da imamo v šoli dovolj prostorskih in kadrovskih zmogljivosti za njihov sprejem. Občina načrtuje v okviru tega naselja tudi enoto vrtca, kar bo, če ji bo projekt uspel, zadoščalo za uvrstitev vseh malčkov v vrtec. V šoli imamo možnosti, da glede na normative o tem, kako številčen je lahko posamezen razred, prišleke vključimo v zdajšnje šolske razrede. Sicer pa je še kar precej nejasnosti o tem, kdo se bo vselil v nove bloke, kakšna bo socialna in starostna sestava novih stanovalcev, in vprašanje je, ali se bodo vse družine naenkrat odločile za prešolanje svojih otrok iz dosedanjih šol v borovniško oziroma iz kakšnega ljubljanskega vrtca v našega. Novi občani borovniške občine bodo menda večinoma prišli iz Ljubljane in marsikdo bo najbrž otroke obdržal v dosedanji šoli ali vrtcu. Sicer pa se bomo, kot rečeno, v naši ustanovi pravočasno pripravili za prihod teh otrok.

 

Kraj ste si zagotovo že ogledali; v njegovem središču dominirata šola in cerkev, kar samo po sebi priča o nekdanji veljavi učitelja in župnika v podeželskih naseljih. No, borovniška šola je vseskozi tudi središče kulturnega in športnega udejstvovanja mladih in starejših, učitelji pa so bili duša tega delovanja.

Časi so se spremenili, saj večina učiteljev zdaj ne stanuje v Borovnici, ampak se vozijo na delo od drugod. So pa v kraju, tako slišim, ljudje, ki so dobri organizatorji kulturnega in športnega življenja, šolski športni objekti in večnamenska dvorana pa služijo tem namenom. Naši pedagoški delavci in tudi zunanji sodelavci pa skrbijo predvsem za interesne dejavnosti na šoli, saj imamo kup krožkov in drugih oblik obšolske dejavnosti.

Tista o veljavi župnika in učitelja na vasi pa je že mimo in danes nima več svoje teže. Sicer pa so danes razmerja povsem drugačna, kajti šola je laična javna ustanova z jasno predpisanimi vzgojnimi in izobraževalnimi smotri, njeno upravljanje pa ločeno od političnih strank in verskih ustanov. Po mojem mnenju so meje jasne, a želim si, da bi bil v tem kontekstu tudi vsak učitelj suverena osebnost, ki je poleg strokovnega znanja, torej ožje specializacije, zmožna razumeti tudi človeško dušo in različno usmerjenost. Če so naši pedagoški delavci takšni, me ne skrbi za odnose v šoli in naša razmerja v kraju, zasebno pa smo si ljudje tako in tako tudi različni ter na različne načine udejanjamo svoje potrebe in rešujemo svoje težave; nekateri za to potrebujejo terapevta, drugi športno ali kulturno udejstvovanje, tretji pa duhovnika … Kakor sam zase sodim, sem dovolj širok v razmišljanjih in strpen do drugačnosti, bi me pa hudo motilo vpletanje v naše delo tistih, ki za to nimajo strokovnih kvalifikacij in družbene, bolje rečeno, uradne pristojnosti.

Moji vtisi iz poldrugega meseca dela v Borovnici so ugodni; šola je dobro umeščena v družbeno okolje, sodelovanje z občino je prav tako dobro in nadejam se, da bom tudi sam v prihodnje prispeval svoj delež temu, da se status dobre šole ohrani in da učenci uspešno napredujejo v šolanju na višjih stopnjah ter v življenju sploh.

 

Marjan Horvat





Povezani članki
0 (Bodi prvi!)
Oceni članek
NE ZAMUDI VEČ NOBENE POMEMBNE NOVICE ALI DOGODKA IZ TVOJEGA KRAJA! x
Naroči se na brezplačno tedensko e-izdajo in bodi na tekočem o dogajanju v tvoji občini Borovnica!

100 % skrbno bomo varovali vašo zasebnost in odjavili se boste lahko kadarkoli!
Komentiraj novico

Za komentiranje morate biti prijavljeni. Še nimate uporabniškega imena in gesla? Registrirajte se!
Komentarji 0 komentarjev
Za ta prispevek še ni dodanih komentarjev. Bodi prvi!


Naš časopis
Številka: 443/2
Izšla: 28.11.2016

Prelistaj E-izdajo

Bodite prvi pri oddaji mnenja.