Izberi drugo občino
Nazadnje izbrane občine

Poišči občino

Registracija
Napoved za sobota, 10.12.2016

jasno
Danes bo pretežno jasno, v Slovenski Istri bo občasno nizka oblačnost. Najvišje temperature bodo od 6 do 13 stopinj C.
-7°C | 10°C
nedelja, 11.12.2016
-7°C | 9°C
ponedeljek, 12.12.2016
1°C | 9°C
torek, 13.12.2016
-4°C | -1°C
sreda, 14.12.2016
-7°C | 4°C
Opozorila
Sobota, 10.12.2016 ob 9h
Dodatnega opozorila ni.
-7°C
10°C
jasno
Nahajaš se tukaj: Novice Kultura

Nova knjige Marije Cvetek


KULTURA

| |
07.04.2015      19:06
A A

Nova knjige Marije Cvetek


V soboto, 14. marca, je bil v Kulturnem domu Joža Ažmana lep kulturni dogodek v organizaciji Občine Bohinj. Prireditev je bila namenjena predstavitvi nove knjige domače raziskovalke ljudskega izročila, zapisovalke, etnologinje, poustvarjalke, pisateljice in publicistke Marije Cvetek.


Naslovna stran knjige Hude so res vojské
Naslovna stran knjige Hude so res vojské
Deli:

Knjiga Hude so res vojské je že peta knjiga avtorice Marije Cvetek. Spomnimo se prejšnjih knjig: Naš voča so včas zapodval, Bohinjske pravljice, Bohinjske pravljice v angleščini in nemščini, Veselov Olikani Slovenec s podnaslovom Prvi slovenski bonton. Ta se sicer ne »dogaja« v Bohinju, a kot pravi avtorica, je tudi tu dobrodošel. Marija je bontona še posebej vesela in se čudi, da ga ni »odkril« že kdo prej. Napisan je po dveh tujih predlogah in je vsestransko pomemben; tudi zaradi strokovnega izrazja, ki prej ni bil poznano (ga ni bilo).

 

Nova knjiga nosi naslov Hude so res vojské … Verz iz te vojaške ljudske pesmi spremlja vsebino knjige – bohinjske pripovedi, ki s svojo pristno narečno govorico oživljajo mnoge spomine na vojni čas in tako žlahtno dopolnjujejo na tisoče zgodovinskih podatkov, ki so nam dostopni vsepovsod. V Bohinju je bilo v času 1. vojne zelo hudo, saj je bil v neposrednem zaledju soške fronte. Domačini so imeli omejeno gibanje in bila je velika stiska za hrano. Skozi Bohinj so prehajali mnogi vojaki in tovorni konji.

 

V knjigi je 53 pripovedi, ki v bohinjskih govorih najbolj avtentično izražajo pripovedovalčev osebni odnos do povedanega. Pisateljica tudi tokrat poudarja in izkazuje, da ima narečje »bogatejše mere za človekovega duha in dušo; s svojimi izraznimi možnostmi močneje izraža svoj etnos, vse njegove posebnosti in slikovitosti«.

 

Posebno enkratno doživetje na predstavitvi knjige je bilo pripovedi poslušati. Pisateljičinemu pripovedovanju je bila uvodoma dodana beseda predstavnice založbe Celjska Mohorjeva družba, ki je ob 100. obletnici začetka 1. svetovne vojne izdala še druge knjige s to tematiko.

 

Prisrčno je knjigo spremil na pot tudi eden od uvodničarjev, Joža Mihelič, ki je ob branju pričujoče knjige obudil spomin na otroštvo svojih staršev v tem zgodovinsko vihravem času. Dogodek je bil lepo glasbeno spremljan v izvedbi domačega harmonikarja Mitje Jeršiča.

 

Tako kot Marijini prvi dve knjigi Naš voča so včas zapodval in Bohinjske pravljice ter drugi pisni viri Marije Cvetek, bo knjiga Hude so res vojské dobrodošla priročna literatura in vir navdiha učenju, raziskovanju in ustvarjanju na naši osnovni šoli. S pridom smo jo že uporabili pri pisanju letošnje turistične naloge, katere tema so prav zgodbe. In v tem pogledu jo vidimo tudi kot neprecenljiv pripomoček pri ohranjanju zgodovinskega spomina.

 

V aprilu, v katerem je več dni namenjenih knjigi, bodo imeli dobri bralci (učenci) na Noči knjige priložnost slišati pisateljico tudi na šoli.

 

Knjigi na pot

 

Pred božičnimi prazniki konec preteklega leta je pri Celjski Mohorjevi družbi izšla knjiga Hude so res vojské. Knjiga je prišla med nas v času stote obletnice začetka I. svetovne vojne. Njena avtorica, Marija Cvetek, jo je posvetila vsem bohinjskim vojakom, ki so sodelovali na bojiščih velike vojne in vsem avstro-ogrskim vojakom, ki počivajo v bohinjski zemlji, daleč od rodnega doma. Ob stoletnici rojstva pa jo je posvetila tudi svoji materi Ivani Cvetek, rojeni Sodja, kajti kdor spremlja Minkino pisateljsko delo, ime sem namenoma zapisal po bohinjsko, mu ne more biti neznan njen spoštljiv odnos do staršev. Tam je resnični, izvirni začetek njene ljubezni do rodnega Bohinja, njene bohinjske zvestobe.

 

Nova knjiga je ponoven dokaz širine in poglobljenosti Minkinega raziskovalnega dela, katerega namen je predvsem ohranjanje bohinjskega spomina, ohranjanja bogastva njegove izjemne kulturne dediščine. Oceno, kako pomembno je izročilo, ki ga je zbrala tokrat, najdemo v predgovoru z naslovom Knjigi na pot. V  mnogim Bohinjcem znanem slogu je predgovor prispevala ugledna etnologinja, prof. Anka Novak. Tam najdemo stavek: »V zaledju krvave soške fronta je ta vojna globoko zarezala svoje temne brazde tudi v življenje Bohinjcev.«

 

Ne morem si misliti, kako in kdaj je naš bistriški sosed, dobri očetov prijatelj Slavko Budkovič, začel zbirati različno gradivo iz prve svetovne vojne, predvsem pisno in slikovno. Vem pa, da sta njegova zbirateljska »žilica« in omenjena zbirka spodbudili podobno strast pri njegovem sinu Tomažu, ki mu je bil po naravi močno podoben. Skupno sta s knjigami, ki jih je z neverjetno močjo svojega znanja, uma in duha o dogajanjih med prvo svetovno vojno, pred njo in po njej napisal Tomaž, prispevala pomemben – bohinjski - delež v skupno svetovno zgodovino, da bi se kot svarilo za vse čase ohranil zgodovinski spomin.

 

Morda se bo kdo vprašal, ali ne pišem morda o Tomažu Budkoviču namesto o Mariji Cvetek.  V letu 2014, ko smo beležili sto let od začetka prve od dveh najbolj strahotnih vojn v zgodovini človeštva, je prišla med nas nova Tomaževa knjiga, ki govori o Bohinju med obema vojnama. Poslednja Tomaževa knjiga je, kajti nobene več ne bo.  In glej, iz prav te generacije Bohinjcev, kateri pripada Tomaž Budkovič, prihaja v tem istem letu tudi literarno delo Marije Cvetek, prav tako sporočilno in opozorilno. Knjiga Hude so res vojske z zelo neposrednim in izpovednim podnaslovom Bohinjske pripovedi o 1. svetovni vojni spregovori o usodah ljudi, ki so bili proti svoji volji vrženi v vihre vojne. Če je Tomaž Budkovič ustvaril izjemno zgodovinsko pričevanje o Bohinju, je Marija Cvetek v svojo pripoved ujela takratni duh Bohinja, kajti zgodbe malih ljudi, na milost in nemilost prepuščenih razdiralnim silam vojne, boleznim in smrti, zapisane v mehkem domačem dialektu zaradi pristnosti žive besede z neverjetno močjo izpričujejo bolečino, trpljenje, žalost, strah in obup.  Čeprav se nista o tem dogovorila, sta avtorica in avtor sestavila skupno zgodovinsko pričevanje brez primere.

 

Minka govori prekrasen bohinjski dialekt, pravzaprav govor Bohinjske Srednje vasi. Pa ne le govori, tudi piše v njem, kar je vse prej kot láhko, toda pomembno delo. Kot profesorica slovenščine in primerjalne književnosti si je pridobila potrebna in hkrati nujna znanja za zapisovanje narečnih tekstov. To znanje je s pridom uporabila že v svojem knjižnem prvencu Naš voča so včas zapodval  iz leta 1993, ki sodi v najožji kvalitetni vrh tovrstnega slovenskega slovstva, zaradi visoke kvalitete zapisa in izborne tematike. Pa tudi zaradi globoke občutenosti, ki ji botrujejo močne vezi in domačnost v tradicionalni družini ter velika ljubezen do domačega kraja, njegovih ljudi in njihove žive govorice.

 

Prebral sem pretresljive zgodbe, ohranjena pisma in pripovedi, ki jih je Minka z veliko truda in zelo vestno zbrala in zapisala v knjigo, ki jo imamo sedaj pred seboj. V njih sem našel in spoznal tudi usodo svojih starih staršev, očetovo in svojo usodo, čeprav smo zares Bohinjci postali šele po 2. svetovni vojni. Tako kot Minkina mati se je tudi moj oče rodil v prvem letu velike vojne. Zaradi vojne se je iz zgodnjega otroštva le bežno spominjal svojega očeta, ki je kot avstrijski vojak padel nekje na reki Piavi leta 1918. Zaradi dogodkov, ki so se zvrstili pozneje prav tako zaradi vojne, sta se morala z materjo preseliti iz Trsta, kjer so, še vsi trije skupaj,  komaj začeli svoje mlado družinsko življenje. Jaz, ki sem se rodil malo po drugi veliki vojni, zaradi prve vojne nisem poznal svojega »nonota«, pa tudi none ne, ker je zaradi obeh vojn prekmalu umrla. Tega se domislim v najlepših trenutkih s svojimi vnuki.

 

Niso bile le nepopisne strahote, ki so jih od začetka do konca 1. svetovne vojne doživljali in v njih  umirali naši fantje in možje, na bojiščih in v zaledju. Njihove posledice čutimo še danes, premnogi.

 

Predvsem pa sem v vsebini knjige, še bolj pa v njenem ozadju, našel pogled na svet, ki ga je lahko zapisala ter s svojim življenjskim nazorom in bitjem oplemenitila le ženska. Ne gre le za svet v času največjih življenjskih stisk. V duhu svojega poslanstva vidi ženska svet natančneje, bolje, bolj pronicljivo, kajti v življenju samem vidi vselej največjo vrednost. V tem je moč  sporočila in opomina knjige Hude so res vojské, ki ni le nov prispevek v zbirko doslej objavljenih Minkinih del, temveč dragoceno darilo Bohinja slovenskemu in širšemu evropskemu slovstvu, zgodovinopisju in narodopisju.

 

 

dr. Urška Repinc in Joža Mihelič





Povezani članki
0 (Bodi prvi!)
Oceni članek
NE ZAMUDI VEČ NOBENE POMEMBNE NOVICE ALI DOGODKA IZ TVOJEGA KRAJA! x
Naroči se na brezplačno tedensko e-izdajo in bodi na tekočem o dogajanju v tvoji občini Bohinj!

100 % skrbno bomo varovali vašo zasebnost in odjavili se boste lahko kadarkoli!
Komentiraj novico

Za komentiranje morate biti prijavljeni. Še nimate uporabniškega imena in gesla? Registrirajte se!
Komentarji 0 komentarjev
Za ta prispevek še ni dodanih komentarjev. Bodi prvi!