Zakaj ta dolg predgovor o tem, kar nas večina že ve? Ker sem se kot učiteljica male podružnične šole odločila, da bom dala v šoli otrokom možnost, da občutijo toplino in korist brezpogojne pasje ljubezni. S podporo vodstva in kolegov dobraveljske šole sem se podala na pot voditelja terapevtskega psa. Kuža bi lahko postal šolski vsakdan, kar pa se že dogaja v nekaterih slovenskih šolah in vrtcih. Vendar je do tam še dolga in zahtevna pot, saj morata tako pes kot voditelj ustrezati določenim normam in obvladati različna potrebna znanja. Voditelj mora najprej opraviti strokovno izobraževanje, pes pa šolo poslušnosti in izpit. Pes je nato testiran, če je primeren za terapevtsko delo in veterinarsko pregledan. Nato se kot par pridružita izobraževanju in postaneta pripravniški par. Pripravništvo opravljata v različnih ustanovah (šole, vrtci, domovi za ostarele, bolnišnice …) ob spremstvu mentorja. Šele ko opravita pripravništvo, lahko samostojno vstopita v ustanovo in pomagata, razveseljujeta, izobražujeta.
Na to pot sem se šele podala, vendar pa se na naši podružnični šoli pripravljamo na to, saj smo že to šolsko leto posvetili kužkom. Ti nas spremljajo na vsakem koraku, začenši v razredu. Del bralnega kotička je posvečen psom, kjer se lahko učenci srečujejo z nasveti pasjim lastnikom. Psi so pa tudi botri bralni znački in prvim angleškim besedam ter nas spodbujajo pri tekmovanju za čiste zobke. Krasijo tudi naš higienski kotiček in novičke o njih polnijo našo oglasno desko. Preko različnih didaktičnih iger učenci spoznavajo pasme psov in njihove lastnosti, učijo se, kako se obnašati ob srečanju z neznanim psom ali pa kako se obnašati do svojega kužka. Vedo, kaj kuža potrebuje, da je srečen in oni ob njem.
Ker pa fotografije, pa naj so še tako nazorne in ljubke, ne morejo nadomestiti topline in izkušenj, ki jih lahko občutijo ob pravem psu, smo na šolo povabili že nekaj kužkov, nekaj pa jih še pričakujemo. S svojima lastnikoma sta nas obiskala Tootsie, šolana psička, in Flu, reševalni pes. Otroci so spoznali delo reševalnega psa in njegovega vodnika ter uživali ob trikih, ki sta jih izvajala oba pasja obiskovalca. Na šoli nas je obiskal tudi mladiček Flash in nazorno podučil otroke, kaj vse pasji mladiček potrebuje, koliko nege, pozornosti in ljubezni. Kmalu pričakujemo še obisk terapevtske psičke iz društva Tačke pomagačke.
Ker stoji naša šola na podeželju, kar je seveda velika prednost, se s kužki srečujemo vsakodnevno. Na sprehodu, pa tudi pred šolo srečujemo pasje nadobudneže, ki jo kar sami ali v družbi lastnika mahajo na sprehod. Včasih pa nas obiščejo tudi kužki, ki so svojega malega lastnika zjutraj pustili v šoli in ga že pogrešajo. V takem primeru jih potolažimo in jim povemo, da bo lastnik kmalu doma, poleg pa jim ponudimo še skodelico sveže vode, da se lahko mirni vrnejo domov, mali lastniki mirno nadaljujejo z nabiranjem novega znanja, vsi skupaj pa s sončkom več v srcu lažje gremo skozi šolski dan.
Veliko raziskav je bilo že opravljenih, o prisotnosti psa v razredu. Ozračje je bolj sproščeno, učenci se lažje učijo brati (R.E.A.D. program) in računati. Situacij, ki bi jih učenci opisali kot stresne, je manj. Pes jih ne kritizira, ne ocenjuje, pes jih sprejema take kot so in jih take ima tudi rad. Vsa ta dejstva , ampak tudi že sam pogled na svetle otroške oči in tople objeme ter »crkljanja« prepriča, da se podajam na pravo pot. Ko pa vidim, kako se ob psu ozračje sprosti in se nemirni otroci umirijo, vem, da lahko deluje. Gibalno oviran učenec ob kužku pozabi na svoje trenutne težave in uživa, ko se z rokami dotika kožuha. Deklici, ki sta se psov bali in jim nista zaupali, zdaj mirno in pravilno pristopita k njim. Tudi ostali učenci že razumejo, da pes ni igrača in je velika odgovornost. Tako znanje in sprejemanje odgovornosti pa otrok lahko prenese tudi na druga področja svojega življenja in to je seveda tudi eden od pomembnih ciljev naše šole.
Tanja Maver Jamšek
