»Življenje je bolj izmišljeno kot literatura sama.«

Neli Kodrič Filipić se še vedno z veseljem spominja svojih gimnazijskih let na ajdovski gimnaziji, ko je v preduri imela slovenski jezik pri profesorici Ivani Slamič in Ivana Slamič ima še vedno pred očmi dekle v takem rdečerozastem pulovarju, ki se je pred uro slovenščine navsezgodaj stiskalo k radiatorju pred učilnico slovenščine. Kdo ve, mogoče pa so prav ta srečanja pripeljala Neli Kodrič Filipić na pot pisateljice. V literarnem večeru v Lavričevi knjižnici sta se ponovno srečali, tokrat na isti strani mize, in skozi pogovor šli skozi literarno ustvarjanje naše rojakinje.

Neli Kodrič Filipić pravi, da piše, odkar pomni. Le objavljala ni. Prelomnica je bilo leto 1995, ko je Založba Mladinska knjiga ob petdeseti obletnici ustanovitve razpisala anonimen natečaj za mladinski roman. In ker je bil anonimen, je poslala tekst. In njena zgodba Lov na zvezde je bila izbrana in natisnjena. In prejela Levstikovo nagrado. Nato so sledile še druge mladinske knjige, kasneje tudi slikanice in stripi, tik pred izidom pa je njena nova knjiga Povej mi po resnici.

V prvih njenih knjigah so vtkane njene Brje, so zgodbe njenega očeta, za junake so ji na začetku bili kar njeni nečaki, pa spomini na vragolije, ki jih je tudi sama uganjala s svojimi vrstniki. Vtkana je gimnazija v Ajdovščini, dogodivščine iz tistih let. Spominja se, da je vedno rada brala, pa kar knjige za odrasle in vsak mesec je šla na Potujočo knjižnico na Brjah in privlekla domov »cele borše knjig za odrasle«.

Njene knjige, slikanice, stripi, govorijo o odnosu, zaupanju, nesprejamnju tujcev, drugačnosti. »Knjiga, ki gre v svet, je od bralca, ni več od pisca!« Zato pisatelj ne more razlagati, kaj je hotel napisati, ljudje morajo sami to najti. »Kot pisec ne veš, kaj se in kaj se bo dogajalo s tvojimi besedili, ko gredo v svet. Zato je feedback še kako pomemben.« O njenem literarnem ustvarjanju sta nastali kar dve diplomski nalogi in sicer analiza njenih slikanic, drugo pa o tematiki nasilja v njenih izbranih delih. Že res, da so njene slikanice v knjižnici postavljene med slikanice, vendar je njihova tematika zelo resna in odrasla, saj obravnava begunce, migrante, drugačnost, tudi nasilje v družini. Prav tako njeni najstniški romani, kjer se prejšnjim temam pridruži tudi medvrstniško nasilje in subkulturna scena. Kljub žgočim temam pa so njene knjige zelo toplo napisane, vmes naletimo tudi na kančke humorja, in vedno se končajo s sprejemljivimi rešitvami za vse.

Zdenka Žigon