Anton Rupnik je po študiju svetovne književnosti in slavistike na Filozofski fakulteti najprej vstopil v diplomatsko-konzularno službo. Njegova prva služba je bila v Parizu, od koder je bil po letu dni premeščen v Švico. V Zurichu je prebil 4 leta (do 1970). V to državo je tedaj prihajalo veliko Jugoslovanov, med njimi Slovencev. V švicarski konfederaciji se je začel močno zanimati za federativne ureditve držav, kar je še danes njegovo središčno zanimanje. V tistem času so tudi nastale podlage za njegovo knjigo »Švicarska čarobna formula CH« (1987). Knjiga je zorela dlje časa, saj je Rupnik medtem prešel v novinarske vode. Med leti 1973 in 1977 je bil dopisnik Dela iz Bonna, tedaj še prestolnice Zahodne Nemčije - Zvezne republike Nemčije. O tej državi je napisal knjigo »V znamenju D«, 1981 (D kot Deutschland). Po obdobju novinarskega in uredniškega dela, med drugim urejal revijo Telex, ga pot  (1992) znova zanese v diplomacijo;  v letih 1994-1997 je v Moskvi priča velikim spremembam. Od 1998 je bil namestnik generalnega direktorja Izvršnega komiteja Srednjeevropske pobude – SEP v Trstu. Tudi iz časa službovanja v Rusiji je nastala nova knjiga – »Tretji Rim«. Kot prvi dve je tudi ta zgodovinsko izjemno bogata, avtor bralcu v njej predstavlja prav neverjetne podrobnosti o življenju, politiki, socialnem ustroju, jezikovnih in etničnih značilnostih … Anton Rupnik je živi leksikon;  ne le v povzemanju svojih knjig, pač pa tudi kot sogovornik z osupljivo natančnostjo niza podatke in mnenja.

Razgovor z gostom se je vrtel predvsem o federalizmu.

 »Zato, ker nisem razumel, kako je mogoče, da lahko v Švici (kon)federacija deluje tudi v takih segmentih, kot so denimo dosledna uporaba štampiljk na celotnem njenem območju, v naši zvezni (federativni) Jugoslaviji pa so se temu posmehovali. Kljub temu, da imajo v Švici kantoni zelo različno urejeno šolstvo, celo carine in kup drugih stvari in se ne  strinjajo z marsičem –  se vedno dogovorijo.«

Sodobna Rusija je povsem drugačen tip federacije, v katero daje uvid knjiga »Tretji Rim«. Čeprav je nastala pred 16 leti, je s svojo izčrpnostjo zelo aktualna in temelj za razumevanje tako današnje Rusije kot nekdanje Sovjetske zveze. Rusija sloni na tradiciji carskega imperija. Čeprav so federalizem izpostavili boljševiki, ki so na ta način želeli urediti nacionalno vprašanje v veliki Sovjetski zvezi, je bil ta bolj ali manj formalen - sovjetska oblast pa se je pod drugo ideološko zastavo obnašala na podoben ali enak način kot v svojem času carski imperij. Razpad SZ v času Gorbačova, padec vojaške in gospodarske moči in ugleda v svetu so Rusi občutili kot ponižanje. Zato je razumljiva podpora Vladimirju Putinu, ki daje tej po obsegu največji državi na svetu novo moč, vpliv in samozavest, poudarja Anton Rupnik. Država deluje po že znanem vzorcu, kot imperij, pri tem se naslanja na pravoslavje. Toda Rusija za razliko od ZDA in tudi od nekdanje SZ ne nastopa kot agresorka oziroma okupacijska vojska. Vprašanje Krima in Ukrajine je treba razumeti v luči zgodovine, opozarja Rupnik.

Povedati želimo pa še nekaj, Rupnik je med drugim kot dopisnik iz Moskve pisal tudi o Žigi Herbersteinu, ki je Rusijo, pravzaprav takratno Moskovsko kneževino v 16. stoletju obiskal dvakrat. Kot odposlanec cesarja Maksimilijana I. se je sporazumeval v slovenščini, ki se jo je naučil v rojstni Vipavi. Njegovi Moskovski zapiski so obsežni zapisi o gospodarstvu, religiji, politiki, kulturi, zgodovini in navadah moskovske države in prebivalstva ter plemstva. Kot pravi Rupnik, so bili zapisi ruskih medijev o Herbersteinu v času, ko je sam živel v Moskvi, kritični. Pa ne zato, ker bi mu očitali pomanjkljivo poznavanje ali nenatančnost – celo obratno: o takratnih prebivalcih kneževine naj bi pisal »neprimerno« in jih tedanji Evropi pokazal v nelepi luči. Res je, da jim je Herberstein zlezel dobesedno »pod deko«, saj je opisoval tako grdo vedenje moških in vladarja do žensk, pijančevanje, zdrahe, despotsko oblast in podobno. Jezik, v katerem se je Herberstein sporazumeval, je bil seveda »vipavščina«, dodaja.

Anton Rupnik  zaključuje že četrto knjigo, ki govori o tako skrajni federalizaciji Belgije, da ji celo grozi razpad. Želimo si, da bi knjigo med prvimi predstavili ravno na Vipavskem.

AL