Ljudska pesem je bila vedno povezana z življenjem, spremljala je človeka od rojstva do smrti, ob vsakdanjem delu in praznovanju. Nastajala je iz velikega veselja ali iz globoke žalosti, iz ljubezni ali iz sovraštva. Večinoma je peta, prav melodija je tista, ki ji omogoča, da preživi.

Danes življenje na vasi, še bolj pa v mestu, tako za praznik kot za vsakdan potrebuje vse manj pesmi, zato se ljudska pesem umika na odre in prireditve. Marsikje v Evropi je že skoraj izginila, pri nas v Sloveniji pa še živi in jo k sreči lahko doživimo v neposrednem stiku. Na prireditvi se je najprej predstavil domači moški pevski zbor Razpotje pod vodstvom Martine Peljhan, ki je v svoj program vključil bolj ali manj znane ljudske pesmi (Čje so tiste stezice, Barčica, Ko lani sem tod mimo šel, Pri farni cerkvici, O Martinu Kebru). Naučenim, izpiljenim melodijam so sledile ljudske iz ust Hrušiških fantov iz Brkinov. Le-ti  zbirajo, zapisujejo  stare pesmi, take, ki niso še nikjer zapisane v notah, živijo pa še v s spominu najstarejših prebivalcev. Na tak način jih skušajo iztrgati pozabi.

Tako smo lahko prisluhnili dvanajstim melodijam in pravzaprav tudi dvanajstim zgodbam. Te stare ljudske pesmi so namreč dolge, so zapis življenja in kot je rekel eden izmed poslušalcev zapis časa, zgodovine.

Večer na Tomaževi štali je bil eden izmed dogodkov, na katerem se je to bogastvo naroda dotaknilo naših ušes in tudi naših src. 

Marija Bajc