Letos je bil že 23. pohod z Mirne gore na Svetega Petra, ki ga je, kot
zmeraj na Velikonočni ponedeljek, pripravila planinska skupina Dvor. Pot ni
zahtevna, se pa vleče po makadamskih cestah v roških gozdovih v nedogled. To
je eden prvih daljših pohodov v letu in šest do sedem  urna hoja zahteva
precej kondicije, dobro uhojeno obutev in čvrste noge. Da o dobri volji in
vztrajnosti niti ne govorim. Ko smo se zagrizli v zadnji hrib pod vrhom
Svetega Petra, je bilo videti kar nekaj utrujenih obrazov pa tudi sam sem se
pošteno oznojil.

Velikonočni pohod smo začeli na Dvoru in se ob svitu odpeljali z avtobusom
na Mirno goro. Kljub deževnemu tednu se nas je zbralo 40 pohodnikov. Na
Mirni gori pa se je pridružil še Stane s svojim črnim kodrastim kosmatincem.


Mirna gora je 1047 m visoki kopasti vrh na Belokranjski strani Kočevskega
Roga. Razgleda nima, ker je vrh poraščen z gozdovi in mi ga nismo obiskali.
Naše kurjenje velikonočnih dobrot smo pričeli izpred planinskega doma na
1000 metrih nadmorske višine. Spuščali  smo se po makadamskih cestah in
križiščih, kar malo preveč, saj smo vmes morali večkrat v hrib nadoknaditi
izgubljeno višino. Križišča so v Rogu vsa enaka, zato so markancisti PS Dvor
že dan prej pripravili tablice z rdečimi puščicami in napisom Sveti Peter.
Puščic je bilo dovolj, indijancev pa nismo videli.

Prvi počitek je bil na Jelenici, kamor je Vaso pripeljal kanister čaja. Ob
hrani iz nahrbtnika nam je bila to prava gostija. Neki nergači so se kmalu
odpravili naprej in razbili strnjeno skupino, mi pa smo še malo počivali. V
Podstenicah, pri Čebelarskem domu, smo imeli drugi postanek. Leta 2000 so
člani Čebelarskega kluba iz Straže vzeli v najem prazno gozdarsko hišo in v
njej s prostovoljnim delom uredili čebelarski muzej. Škoda, da je bil dom
zaprt. Tretjič smo se ustavili na Primožu, kjer nas je že čakal Vaso s
čajem. Spet kratek počitek, spet smo grizli ostanke velikonočnih dobrot iz
nahrbtnika in zalivali s toplim čajem. Od tod se cesta bolj dviguje kot
spušča in zahteva spočitega pohodnika, kar pa nam ni bilo ravno dano. Tukaj
se je krepko poznala dolžina poti. Kar ni je hotelo biti konca, za vsakim
ovinkom je bil še en ovinek, oznake, ki bi kazala na vrh Svetega Petra pa

nikjer. Če bi se Vaso pripeljal mimo, bi se kar z njim odpeljal naprej tudi,
če bi moral sedeti na praznem kanistru čaja.

Končno lesena postaja za pesek in tista majhna hudo pričakovana oznaka za
vrh. Pot do vrha mi je dobro znana, saj smo tu večkrat nosili material za
obnovitrev zavetišča, hrano in pijačo pa orodje in žeblje. Na vrhu so nas
pričakali dežurni prijatelji, ki so odprli zavetišče, zakurili ogenj v
paviljonu in nas postregli s prijaznimi pogledi. Pričakal nas je tudi župan
občine Žužemberk s soprogo. To pomeni, da je bil naš pohod zelo pomemben in
odmeven. Zadnji so prišli markancisti s šopom puščic na tablicah, ki so jih
med potjo odstranili in tako za nami počistili oznake za naš pohod.

Ves čas smo imeli lep dan, sonce je sijalo skozi goste veje roškega gozda, a
vročine ni bilo. Z nami so bili tudi pohodniki drugih planinskih društev,
razgleda pa ni bilo ne vem kaj. Tudi z vrha ne. To pa še ni bilo vse. Morali
smo se spustiti do Dvora, kjer so nas po več kot 31. kilometrih čakali naši
jekleni konjički.
Miran iz Boršta