V Kulturnem domu Dvor je v petek, 6. marca 2025, ponovno zadišalo po pustolovščini. Že skoraj tradicionalno sva Suzana in Renato ob fotografijah predstavila tokrat enega svojih najzahtevnejših in najbolj slikovitih potovanj – več kot 2.000 kilometrov dolgo kolesarjenje po mehiškem polotoku Baja California. Pripoved, pospremljena s fotografijami, je segala nazaj v december 2019, ko se je vse skupaj začelo, in nas popeljala skozi puščave, oaze, obale Pacifika in Korteškega morja ter med kaktuse, ki jih lahko vidiš le tam.

Baja Divide – gorsko kolesarska "transverzala"

Za pot imenovano Baja Divide sva prvič slišala že leta 2017. Gre za eno najbolj cenjenih in hkrati najtežjih “bikepacking” poti na svetu. Začne se v ameriškem San Diegu, takoj za mejo pri Tecate pa se prelije v surovo mehiško divjino. Pot se vije vzdolž celotnega 1.220 kilometrov dolgega polotoka, skozi puščave, čez razgibane gorske verige, misijonske vasice in obale dveh morij – Tihega oceana in Korteškega morja.

Dež, blato in prvi metri

Kolesarska avantura se je pričela z letom v Los Angeles, kratkim skokom z vlakom do San Diega in potem – peš čez mejo. V zloglasni Tijuani sva našla avtobus, ki naju je odložil malce južneje, v Ensenadi. A vreme nama sprva ni prizanašalo. Močan dež je makadamske poti spremenil v blatno past, zato sva morala prvotne načrte za nekaj dni opustiti in slediti glavni asfaltni cesti proti San Quentinu. Ko se je podlaga končno posušila, sva pri Bahia de Los Angeles zapeljala nazaj na peščena brezpotja – in začela se je prava Baja.

V kraljestvu gigantskih kaktusov

Na poti je bila najbolj osupljiva flora. Predvsem kaktusi. V rezervatu Valle de los Gigantes so najbolj gosto posejani orjaški primerki Cardon kaktusov, ki veljajo za največje kaktuse na svetu. Zrastejo 20 metrov visoko in dosežejo starost tudi do 300 let. Napolnjeni z vodo pa lahko tehtajo tudi do 25 ton. Večkrat sva neposredno pod kaktusom tudi kampirala, tihe zvezdnate noči pa so nama radi popestrili laježi kojotov.

Druga endemična vrsta pa so kaktusi, ki izgledajo kot obrnjeni korenček in se imenujejo Cirio. Tudi ti zrastejo več kot 20 metrov, največ jih je na južnem delu polotoka in lahko preživijo brez vode tudi do pet let. Rastejo pa izredno počasi, v desetih letih le za 30 centimetrov. Vožnja skozi eno največjih mehiških zaščitenih območij Valle de los Cirios daje skoraj nezemeljski občutek.

Ko je 30 kilometrov celodnevna avantura

Baja ni težka le zaradi velikih razdalj med naselji, kjer lahko kupiš hrano in vodo. Tudi podlaga je tisti resnični izziv: rebrasti makedami, droben pesek, sprane kamnite grape.  Kar nekajkrat se je zgodilo, da sva za 30 kilometrov porabila osem ur poganjanja pedal in potiskanja težko otovorjenih koles. Nekaj delov je bilo tako samotnih, da sva morala na kolesa naložiti vsak tudi po deset litrov vode in hrane za tri dni zalog. A trud se je poplačal. Pokrajina naju je z vsakim kilometrom navdihovala.

Srečanja, ki pustijo sled

Na poti seveda ne gre brez pristnih in toplih človeških stikov, ki so pogosto najlepši del potovanj:

• v Bahia de Los Angeles sva spoznala Slovaka, ki s Ford Fiesto potujeta okoli sveta,
• na ranču Piedra Blanca sva od nasmejanega starejšega mehiškega para prejela večerjo in prenočišče,
• v misijonskem mestecu San Ignacio sva pristala v “Casa del Cyclista”, kjer sva se čudila Nemcu Svenu, ki kolesari brez zadnje zavore in zdravstvenega zavarovanja,
• v San Evaristu nama je družbo delal Kanadčan Francis, ki po smrti žene sam potuje po Mehiki z jeepom.

Slane lagune, zelene oaze in globoki kanjoni

Od ugrezajočih peščenih poti v lagunah in rebrastih cest zalitih s slano vodo, do čarobne oaze La Purisima s toplo in čisto reko in regljanjem žab – pot je bila resnično razgibana. Vmes sva se vzpela med ugasle vulkane “Treh devic”, nadaljevala mimo misijonskih vasi kot San Javier, kampirala ob gorskih potokih, srečevala nasmejane in tople domačine, večerno družbo pa so nama delali pujski, tarantele, kojoti in sove. Ko se je pot približevala Korteškemu morju, sva končno zapeljala na bolj prijazne in tople obalne predele. Tu so naju pričakali slikoviti zalivi, kristalno toplo morje, raznobarvne kamnine, morski levi in prvi kiti sezone.

Kjer se stikata razkošje in divjina

Na jugu se Baja povsem spremeni – narava ostaja divja, a naselja postajajo bolj mondena.

V La Pazu sva nadoknadila beljakovinski primanjkljaj z odločnimi burgerji. V San Juanicu je pivo ob morju poplačalo naporno jutro. V najbolj južnem San Jose del Cabo sva si privoščila večerni sprehod po praznično okrašenem mestu. V bližini umetniškega Todos Santosa sva obiskala znameniti Hotel California, nato pa se čez hribe znova vrnila v bolj odmaknjene kotičke. Božični večer sva preživela samotno v šotoru ob manjšem potočku. Večerjala pa kot običajno na tej poti, tortilje s sirom in tuno.

Finale v La Ventani in druženje z Alenko

Po krožnem delu na skrajnem jugu polotoka nama je ostalo še nekaj dni, ki sva jih izkoristila za obisk rojakinje – Radovljičanke Alenke, ki že več kot 30 let živi v Kaliforniji, v Mehiki pa ima počitniško hiško oz. hacijendo kot rečejo Mehičani. Z nasveti nama je olajšala marsikatero zagato na poti, ker je pot sama odvozila leto prej. Njena življenjska zgodba in knjiga, ki jo je lani napisala o njeni poti po Baji, sta močno navdihujoči. Druženje z njo, njeno družino in ameriškimi prijatelji, je bil poseben vrhunec na koncu najine poti. Iz La Ventane sva se vrnila proti La Pazu, in z avtobusom v Tiujano, peš čez mejo, potem pa z vlakom nazaj v Los Angeles, od koder sva po 5 tednih dogodivščin odletela nazaj domov.

Upava, da sva s svojim pripovedovanjem pokazala, da prava potovanja niso stvar popolnih fotografij, temveč neštetih drobnih trenutkov: srečanj, naporov, improvizacije, hvaležnosti in predvsem – pristne povezanosti z naravo in ljudmi.

Besedilo: Suzana in Renato Andrejčič

Foto: osebni arhiv Suzana in Renato

Na dogodku: Jadranka Meglen