Sproščanje in regeneracija z zvokom

V petek, 24. maja 2026, nas je v večnamenski dvorani na Dvoru s svojimi instrumenti in glasom razvajala Mina Kunstelj iz Češnjice v Bohinju. Po izobrazbi diplomirana socialna pedagoginja, po srcu in duši pa glasbena in pravljična ustvarjalka ter svojska interpretatorka zvoka in glasu, ki svoje glasbeno ustvarjanje in poustvarjanje združuje z dediščino ljudskega petja iz različnih glasbenih tradicij.

Besede so mnogokrat premalo, da bi znale opisati  subtilno doživljanje njenega glasu in zvokov instrumentov, ki jih uporablja pri svojem delu. Gong, himalajske in kristalne posode, shruti, koshi, lira, školjka in kalimba, k njihovim zvokom pa Mina doda še svoj glas. Pravi, da je glas tudi zdravilno sredstvo, da je to orodje, ki ga imamo vsi, a smo pozabili na znanje o njegovi uporabi, saj nas uči, kako se povezati s svojimi koreninami in ponovno obuditi modrost lastnega telesa. Starosvetno znanje o zdravljenju z zvokom, ki je dalo njenemu delu poseben pečat, je prejela od učiteljice Zinaide Taniševne Tirisove s sibirskega Altaja.

Po uvodni predstavitvi smo se udobno namestile na blazine in zaprle oči. Mina nas je najprejnežno vodila, da smo zavestno sprostile vse dele naših teles tako z dihom kot z napenjanjem in popuščanjem napetosti v vseh mišicah. Nato je do nas zaplaval prvi zvok, njegove vibracije pa so povzročile, da sem zelo hitro odplavala v svoj svet, v namišljeno pokrajino... sonce me je grelo, ko sem bosa hodila po mehki travi do peščene brežine lenobne reke. Mina pa je pela: »Hodim po svoji poti… svetloba se steka, odpirajo se vrata, staro puščam za seboj.« Predstavljala sem si, kako je reka vzela vse, česar ne potrebujem več in tako naredila prostor za nove stvari. Moje notranje pokrajine so se spreminjale glede na melodijo, ki je valovila po prostoru. A vse so bile povezane v neki prvobitni prisotnosti, kjer samo sem in srkam, kar pride do mene in sem varna in mirna. Res lepo popotovanje.

Po dobri uri blagodejnih zvokov smo počasi prebudile svoja telesa z nežnim premikanjem in raztegovanjem. Da smo pognale krvni obtok, smo si z roko tapkale po celem telesu. Mina nas je povabila še k petju pesmi tako, da je zapela eno vrstico, me pa smo ponovile za njo:

»Naj nebo nad menoj se razsvetli, naj svetloba prežema me, naj srce se umije in zacveti. Mehko noga stoji in izbira srečne poti.«

Tako smo s skupno pesmijo hvaležno zaključile čaroben dogodek.

»Če bi slikala mojo auro prej in zdaj, sedaj verjetno kar sijem,« je dahnila ena od udeleženk. Druga pa je pripomnila: »Takšnih dogodkov moramo imeti več.« 

Tudi mi v društvu Kulturnem društvu Dvor se strinjamo, zato jo bomo jeseni ponovno povabili v našo sredino.

Besedilo: Andreja Habjan, članica KD Dvor

Foto: Jadranka Meglen