V torek, 8. januarja 2023, smo v Medobčinski splošni knjižnici Žalec gostili prof. dr. Alojza Ihana, zdravnika, specialista klinične mikrobiologije ter rednega profesorja mikrobiologije in imunologije na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani.

Alojz Ihan je avtor več pesniških zbirk. Že prva, Srebrnik, je bila nagrajena z nagrado Prešernovega sklada. Srebrniku so sledili Igralci pokra, Pesmi, Ritem, Južno dekle (nagrajena z Jenkovo nagrado), nato še Salsa.

Objavil je romane: Hiša, Romanje za dva … in psa, Hvalnica rešnjemu telesu, Slike z razstave in Karantena. Objavil je eseje: Platon pri zobozdravniku, Državljanske zapovedi (Rožančeva nagrada), Deset božjih zapovedi. Je avtor mnogih priročnikov, znan pa je tudi po svojih kolumnih – te, ki jih je objavljal od začetka epidemije covida-19 v časopisu Delo je združil pod naslovom Skupinska slika z epidemijo.

Leta 2016 je izšla knjiga Čas nesmrtnosti, ki je burkala javnost, saj se ukvarja z vprašanji nesmrtnosti oziroma natančneje človeške želje, da bi s pomočjo novih tehnologij zamrzovanja posegal v ustroj človeškega življenja in umiranja. Čas nesmrtnosti je prodorno, analitično briljantno, pogosto humorno poantirano, predvsem pa nadvse provokativno delo.

Tokrat je bila osrednja pozornost namenjena romanu Karantena. Avtor je ustvaril mojstrsko delo, polno pristnih človeških zgodb, obenem pa je epidemiji postavil literarni spomenik. Tudi čez mnogo let, ko nas ne bo več, se bodo bralci z lahkoto vživeli v situacijo, ki smo jo doživljali. Roman ima moč, da naslika, kako smo se počutili, kaj smo občutili, kaj smo prestajali. Bralec se zlahka vživi v epidemijo. Knjigo beremo gladko in hitro, roman pritegne in posrka bralca vase, bralec ne izgublja pozornosti, dramatičen lok je odličen, opisi oseb so zanimivi.

V romanu se prepleta veliko zgodb, obenem pa spoznamo veliko karanten. »Karanteno smo spoznali, ko se je svet in čas zaradi epidemija leta 2020 ustavil. Karantena pa ne pomeni samo ustavitve sveta in zaprtja v naše lastne domove zaradi epidemije. Karantena je vsaka osamitev, do katere lahko pride tudi sicer. Čas se lahko ustavi tudi zaradi političnih dogajanj v času vojne, čas se ustavi tudi, ko izvemo, da smo neozdravljiv bolni. Do osamitve in izolacije od okolice lahko pride tudi zaradi demence. Za osamitev lahko poskrbimo tudi sami, če smo introvertirani in nam ni do pretiranega druženja. Osamimo se lahko tudi zaradi dogodkov, ki nas hudo zaznamujejo in okolici ne zaupamo več. Tudi zgodbe, ki so v nas, pa ne želimo, da bi jih drugi izvedeli, nas od drugih oddaljijo in ne dovolijo popolnega zbližanja. Gre za družinsko zgodbo, vsak izmed ljudi, ki sestavljajo družino ali širšo družino pa je doživel ali doživlja eno od različnih oblik karanten.«

V pogovoru, ki sem ga vodila Jolanda Železnik, je bilo nekaj besed namenjenih tudi zbirki njegovih kolumn z naslovom Skupinska slika z epidemijo. Ob izbruhu covida-19 je bil Ihan s kolumnami v Delu razlagalec dogajanja. Bil je glas razuma, sledilo mu je veliko Slovenk in Slovencev. V obdobje negotovosti in številnih dvomov je skušal vnašati treznost, zdrav razum in zaupanje v znanost. Pisal je o trenutnih razmerah, znanstvenih dognanjih in predvidevanjih. Pravi, da je kolumne pisal predvsem zato, da je ugotovil, kakšno je njegovo razmišljanje. Piše torej predvsem zase. Danes s časovno distanco ugotavlja, da je z napisanim zadovoljen. Slovenska znanstvena fundacija mu je podelila častni naziv Komunikator znanosti leta 2021.

Prva kolumna ima naslov Ljudje z ladje in nosi datum 13. 2. 2020. Luksuzna križarka Diamond Princess se je čez noč – kot pravi - spremenila v zaprti zaporniški oddelek pred japonsko obalo. Tudi roman Karantena se začenja z opisom dogajanja na omenjeni ladji, nato pa dogajanje prestavi na jadrnico, ki odpluje iz Barcelone in se zaradi epidemije prisilno ustavi v Rimu. Sprva brezskrbne počitnice na valovih se zapletejo, ko izbruhne epidemija covida-19.

Protagonist romana je Andrej Kos, rentgenolog, ki želi novo jadrnico Mariso, svojo tretjo in najbrž zadnjo, preizkusiti v družbi brata Petra in prijatelja Egona, epidemiologa.

Epidemija nato poveže jadralce v nenavadno sosledje dogodkov, kjer se prepletajo nesreče, tragedije, bolezni, poslovne priložnosti in koruptivni posli. Pojavljajo se duhovi preteklosti.

Spoznavamo zapletene odnose, družinske travme, napetosti. V bistvu gre v romanu, ki ga uokvirja epidemija, za družinsko sago, ki se začne med drugo svetovno vojno, ko se Andrejev ded skrije v podzemlje, da mu ne bi bilo treba v vojsko. Tam ostane še nekaj let po tem, ko se vojna konča, ker njegova žena pravi, da je tako bolj varno. Med člane družine se naselijo napetosti, spoznavamo njihove zapletene odnose in družinske travme. Spoznamo različne medčloveške odnose, ki so zelo kompleksni, beremo o oddaljevanju in agoniji neke družine.

Kot rečeno, se v romanu prepleta veliko zgodb, tudi zgodba o cepivih, testiranjih, škandalih. Avtor podrobno opisuje demenco in raka na želodcu …

Sporočilo romana je, da smo ljudje zelo krhka bitja in nas lahko zunanji dogodki temeljito zamajejo. Pred epidemijo covida-19 si nismo nikoli mislili, da lahko katerakoli stvar v razvitem svetu prizemlji vsa letala, ustavi vsa potovanja, številne industrije in povzroči neštete napetosti med ljudmi. Pa se je to zgodilo.

Roman se konča navdihujoče, saj se razpadajoča družina, ki se odloči pomagati dementni materi, končno spet najde. K temu paradoksalno pripomore prav epidemija s karantenskimi zapovedmi.

Jolanda Železnik