Zadnji ponedeljek v januarju je bil v letu 2024 rezerviran za druženje s Sožitjem. Zbrali smo se, kot je to v navadi, v nekdanjem domoznanskem oddelku in prisluhnili dvema pravljicama. Prva je bila ljudska, ki je govorila o fantiču z imenom Kurent, druga pa avtorska, z zgodbo o našem največjem slovenskem pesniku Francetu Prešernu. Preden smo spoznali dobrosrčnega in nagajivega Kurenta ter izvedeli, kakšna je bila usoda Franceta Prešerna, smo si vzeli čas in se drug drugemu predstavili, saj sem bila prvič z njimi knjižničarka Nataša.

Varovanci so mi z veseljem povedali svoje ime ter našteli nekaj dejavnosti, s katerimi si popestrijo in krajšajo svoj prosti čas. Eni so z navdušenjem pripovedovali, kaj vse počnejo, kje so se potepali med prazniki, drugi pa so bili bolj zadržani in so z zanimanjem poslušali preostale.

Z zanimanjem in vso pozornostjo so prisluhnili tako ljudski kot tudi avtorski pravljici, v kateri so tri vile napovedale pesnikovo usodo. Vsi so se strinjali, da so bile napovedi vseh treh vil prave, kajti Prešeren je bil resnično zelo učen ter srčen in ljubljen, a žal nesrečen poet. Znali so mi povedati, da je Prešeren napisal pesem, ki je danes naša himna. Celo zapeli smo jo, glasno in ponosno, tako kot varovanci Sožitja znajo. S pesmijo in vabilom za naslednje srečanje smo letošnje prvo druženje uspešno zaključili.

Nataša Koren