Življenje je nekaj tako lepega in popolnega, da si tega kot duša ujeta v ovoj mesa, ne morem niti predstavljati. Najlepše naravne lepote Zemlje in najnežnejši vzdihi ljubezni, niso senca Lepote v območju Življenja. Najbližje Mu pridem skozi čar molitve, ki mojega duha sežame v eni sami točki, ki ni Zemeljska, čeprav je v meni. Zaradi svoje odzemljenosti je tako nečloveški, da Mu zlahka pripišem lastnosti Božanstva. Njegova nad-osebna prisotnost me omami s čistostjo in intenzivnostjo, ki me kot po svetlobni popkovini vleče k Sebi. Kot prisotnost Marije in Jezusa, ki sta najsijajnejši podobi Bogov na Zemlji.

Če bi se ta Sijaj lahko prenašal iz enega na drugega kot dobrohoten virus ali kot raztrgana perjanica v vetru in z jasnostjo ožarel vsakogar, ki ga oplazi, potem bi Življenje veljalo za diktatorja in ne Dobrotnika, čeprav je Njegovo darilo On sam. S tem bi posegel v osebno svobodo in prestopil prag življenjsko dovoljenega. Preostane mu le opominjanje skozi bolezni, izgube, omejevanja, karantene, s katerimi nas poskuša zaustaviti v samo-uničevanju. Kadar tudi to ne zaleže, pa počasno zapuščanje tistega območja, kjer ni zaželen. Smrt se mi bo zgodila sama od sebe, Življenje bo prišlo le, če ga bom iz srca hotela. To moram izraziti skozi hrepenenje (namero), skozi besedo (molitev) in skozi dejanja (zaživeti skozi obnašanje).

Tega se rada spomnim prav zdaj, ko se globoka črnina zgrinja nadme, in ko mi po dolgotrajnih zamejitvah, delovnih, finančnih, družinskih stiskah in človeških stikih, pešajo moči. Utrujena sem, najbolj od pomanjkanja Kisika, sestradana od ljubezni, spoštovanja, svobode, življenjskih možnosti...., utrujena pa tudi po svoji volji od upiranja in pritoževanja, ki mi poje še preostanek življenjske sile. S slednjim hočem prenehati zdaj in za vselej! Hočem zaživeti zaupanje v nezmotljiv tok življenjskega dogajanja, sprejemam, kar mi odnaša in prinaša. Hočem biti že vendar gibka, sicer se bom zlomila in na nikogar ne bom mogla zvaliti krivde za mojo rigidnost.

___________________________________

Molitev je najbolj prezrto zdravilo na Zemlji. Ljudje v stiski se vsega poslužimo prej kot Nje. Obračam se na človeka in njegove rešitve, drago plačujem tega in onega strokovnjaka in se zvijam v še večji zapuščenosti in zmedi. Dokler končno ne sprevidim, da sem s svojo pozornostjo naravnana ravno za 180° v nasprotno smer. Takrat se rodi sveti pogum, ki ga prepoznam v popolni notranji zaustavitvi. Dovolim si obmirovati in zazreti v oči sebi in Njemu, ki vse to ve in me kot zlaganost doživlja ves ta čas. Vendar On ne sodi, zato ne sodim samo sebe za vso zablodo, za vso diktaturo, ki sem jo v imenu samoljubja zganjala nad sabo in drugimi. To nasilje sem podedovala, z njim sem se rodila in se po meni izživlja brez moje volje. Če hočem da se ne, potem moram tako hoteti. V tem prepoznam Božanski dotik.

Morda res pade moja krona, vendar je bila ta krona zlagani kič, ki jo rada snamem. Skupaj z njo je z ramen odpadla velika teža, ki mi ni pustila zaživeti naravne dostojanstvenosti, da sem človek-ženska! Najveličastnejše bitje Vesolja! Otrok Bogov! Utelešena Ljubezen in Lepota! Nič več nočem riti po stvareh Zemlje kot slepi črni krt. Hočem leteti in razprostreti zakrknjenega duha in se kot orlica pognati proti Soncu. Čutim, kako strahopetnost, nezaupanje in skrbi odpadajo z mene kot suho listje z dreves in znova odkrivajo prelepo duhovno telo krilatega bitja, ki se še spomni svoje pesmi:

Petero je zahtev pred ptico samotarko:
da v višave vrtoglave poletava,
da se ji po družbi drugih ptic ne toži,
da s kljunom meri v neba obloke,
da se z barvami iskrečimi ne šopiri in
da tiho svojo pesem poje.
Sijte in bodite sijajni, Marjeta Šumrada
Sledi: Življenje me potrebuje tam, kjer sem #4 – Odvržem katran

Sijte in bodite sijajni, Marjeta Šumrada

Sledi: Življenje me potrebuje tam, kjer sem #4 – Odvržem katran