Trenutno dogajanje dojemam kot nekakšno fatamorgano, ki bi ji ne verjela, če je ni bi doživela in lahko rečem, da sem v tem popolnoma sama, da moj pogled ne najde utehe. Kamorkoli se obrnem, naletim na nerazumevanje in temo. Ne morem si niti zamisliti, kako je danes biti buden in zaposlen v banki, v šolstvu, v zdravstvu, na ministrstvih, v uradih, pa tudi v zasebnem podjetju ali trgovini, ker to terja nečloveško potrpljenje do zahtev, ki jih je treba izpolnjevati. Vseeno pa vem, da so tam nekje sorodne duše, ki se počutijo enako.
Kadar moram z nasiljem uveljavljati svojo voljo, potem je to, kar uveljavljam nekaj, kar se naravno in samo po sebi ne bi zgodilo. Svojo voljo moram posiliti v obstoj in groziti s kaznijo za nespoštovanje zahtev, običajno v imenu vaše in skupne varnosti, s katero poskušam nasilje upravičiti. To je miselna igra, ki ji neštetokrat prevarana zavest težko verjame. Kadar to igro še igram, ji zaupam in jo zagovarjam, se varam. Varam se, če mislim, da so vsi ti ukrepi potrebni za to, da me zavarujejo. Niso in nikdar niso bili. Interesom za temi ukrepi žal ni mar za moj blagor. Dolgo sem verjela, da so. Kaj ni to nekaj lepega, da zadevam končno pridem do dna in vem, s kom imam opravka. Zdaj poznam duha družbe, ki ji pripadam in duha tradicije, ki smo ga tisočletja hranili s svojim strinjanjem. Končuje se nekaj izjemno trdovratno zajedenega v moje umevanje, začelo se je končevati že s prvim korakom zato, ker v resničnosti nima naravnega mesta. V tem najdem močno uteho.
Poskušam uzreti lepoto pravkar povedanega. Nad vsakim dejanjem človeka je roka Življenja. Brez Njegovega pokroviteljstva noben diktator ne bi mogel početi tega, kar počne. Zakaj je dovoljena tako dolga in vse-globalna represija? Ne vem! Ne vem še, a zagotovo vem, da ima svoje mesto v rešitvenem načrtu Življenja. Življenje vedno rešuje in če nekaj dovoli, da se zgodi, je to gotovo del Njegove ljubeče strategije. To ni vera, to je izkustveno vedenje. To je gotovost nekoga, ki je prerasel okvir človeške misli in začel v strukturi vsakdana opažati doslednost življenjske logike.
_________________________
Ljudje smo pozabili Boga, zato se bojimo človeka in njegovih dejanj, še posebno, če je ta na položaju (družbene) moči. Vendar On še vedno dela, četudi Ga mi ne priznamo. To je velika uteha za tiste, ki se ne obremenjujejo z dejanji drugih, četudi le-ta posegajo v njihovo svobodo. Spomnimo se Jezusa, ko je stal pred Pilatom in mu ta zapiha v obraz: „Kaj ne veš, da te imam oblast osvoboditi ali usmrtiti!“ Na to mu Jezus mirno odvrne: „Ti ne bi imel nobene moči nad Mano, če ti je moj Oče ne bi dal.“ In je šel brez upora v trpljenje in telesno smrt, ne da bi izrekel besedo v svojo obrambo in duhovno Preživel. Nedolžen se ne more braniti, brani se lahko samo kriv.
Kadar v svojem obnašanju opazim, da v sebi bentim, se branim pred takim poseganjem v osebno svobodo, se upiram temu, zahtevam prenehanje te represije... potem lahko vem, da iz mene govori Judežev duh, ki zaradi gomile senčnih dejanj, ni nedolžen. Zato laja in bevska ob vsaki najmanjši neugodnosti zase in se nasilju upira z nasiljem... s kljubovanjem, nasprotovanjem, vzvišenostjo, nespoštovanjem in s tem razkazuje lastno duhovno revščino in množi nasilje in duhovno temo na Zemlji.
Hotela bi, da bi jih bilo veliko, zelo veliko, vendar se bojim, da jih ne bo... takih, ki bodo sposobni premagati sami sebe in se zaustavili v svojem nasilju, četudi je to 'le branjenje' pred 'nepravično' represijo. Vsem, ki vas resnično še gane, polagam v tišino srca, ne bojte se tega, kar se zgrinja nad vas, bojte se tega, kar se ob tem zganja v vas.
Sijte in bodite sijajni, Marjeta Šumrada
Sledi: Življenje me potrebuje tam, kjer sem #2 – Se znam ljubiti?
