Torkovo jutro je bilo na Vrhniki kot mlečno morje – megleno in hladno. Toda ko smo se bližali Logatcu, so  se dvigale le  še prosojne meglice proti okoliškim vzpetinam.  Bolj ko smo se bližali Bloški Polici, lepši pogled je bil na jesensko naravo, obsijano s soncem. Toda odhod iz avtobusa v Vrhniki pri Ložu, pod Racno goro na vzhodu Loškega polja, ni bil nič kaj prijazen; prosojne meglice so zakrivale sramežljivo sonce. Bili smo pač na Loškem polju, bogatem z vodnimi viri.  Pa ne le z vodnimi viri, okolico obdajajo bogati notranjski gozdovi, nekoč last snežniških gospodov. Loško polje pogosto bičajo tudi mrzli in močni vetrovi s snežniškega pogorja še daleč v pozno pomlad, predvsem jeseni in pozimi. Tokrat je bilo  na našo srečo brezvetrje. Opazil smo le malo polj, več je travnikov, kjer se je včasih paslo govedo. Prvo košnjo so po navadi zlagali na ostrnice, to so sušice mladih smrek, zapičene v zemljo, z veliko vej, ki so jih prirezali na kratke rogovile in nanje nanosili travo, da se je sušila. Ker je že pozna jesen, ostrnic, tudi praznih, nismo opazili. 

Prav na vzhodnem delu polja, kamor smo se napotili,  pri Žagi,  izvira reka Veliki Obrh, to je eno izmed sedmerih imen reke Ljubljanice. Pot smo želeli nadaljevati po Poti dediščine Loške doline, a je bil en del preveč blaten. Razveselilo pa nas je sonce, ki je premagalo nadležno meglo in obsijalo polje, na zahodni in južni strani Javornike in Snežnik, na vzhodu pa Racno goro. Šele zdaj smo imeli pravi občutek velikosti kraškega polja, ki je posebno, saj po njem vijuga reka Obrh proti severu do jame Golobina, kjer ponikne.

Usmerili smo se proti vasi Viševek, kjer smo se priključili Poti dediščine in uživali ob pogledih na hribe in gore, ki obdajajo polje.

Kmalu smo zagledali vasico Kozarišče. Ste se vprašali, od kod tako ime. Domačini vedo povedati, da so v davnih časih živeli štirje oglarji, ki so krčili obsežne notranjske gozdove in kuhali oglje. Vsak od njih je imel koze, da je lažje preživljal družino v bornih kočah, večinoma iz lesa.

Grajski oskrbniki so ugotavljali, da so zelo iznajdljivi in delovni, zato so jih povabili, naj se naselijo v bližini gradu. Tako so postali podložniki snežniški gospodi. S seboj so pripeljali koze in zato so jih imenovali kar kozarji, kraj pa po nekaj letih Kozarišče. Domačini ga sicer imenujejo Kozaršče.

Še nekaj sto korakov po vasi in že smo bili na novem mostu preko Malega Obrha, ki se izliva v Veliki Obrh.

Zagledali smo mogočen, lepo obnovljen grad s pristavo, največji ponos Loške doline, grad Snežnik, v katerem trenutno razstavljajo raznovrstne jaslice. Z vodičko smo si ogledali bogato notranjost gradu, se sprehodili okoli ribnika, izvedeli še nekaj zanimivosti o gradu,  pozirali za spominsko sliko in se zadovoljni odpeljali proti domu.

To je bil še en lep decembrski dan, ki bo Zimzelenom še dolgo ostal v lepem spominu.

 Zapisala: Elica Brelih

Slike: Željko Jadanič