V svežem zgodnje poletnem jutru smo se Zimzeleni odpeljali na Jezersko. Tokrat je bila naš cilj ledeniška dolina, Makekova kočna, ki je podobna Ravenski kočni, kjer smo bili že dvakrat. Ravno dolinsko dno, strma, od ledenikov obrušena pobočja pod najvišjimi vrhovi Kamniško-Savinjskih Alp, pod vrhovi dveh Kočen in Grintovca. Veličastno gorsko okolje!  In v zatrepu doline rdečkasto ostenje, preko katerega je  do leta 2008 padal s 130 metri naš najvišji naš slap Čedca. Po skalnem podoru slapu ni več, čez skalovje pa polzi več pramenov vode, oblikuje se celo nov krajši slap. 

Pohod smo pričeli na Zgornjem Jezerskem, po cesti mimo kmetije Makek, ki je dolini dala ime in se zložno vzpenjali skozi gozd. Makadamsko cesto smo kmalu zapustili, prečili zaprodeno suho strugo in nadaljevali vzpon po poti, ki omogoča vzdrževanje hudourniške struge potoka, ki zbira vodo cele doline. Višje smo bili, več je bilo rastlin gorskega okolja. Še med redkim drevjem je odcvetal lepi čeveljc, naša največja kukavičevka. Okolica je bila vedno bolj gruščnata, z majhnimi smrekami, staro melišče so prekrivale blazine velese, ki je že odcvetela, s prijetnim vonjem pa so nas razveseljevali Sternbergovi klinčki. Na koncu poti, kjer je v kamniti strugi že šumela bistra voda, smo pomalicali, nato pa smo se po isti poti pričeli vračati ob pogledu na Virnikov Grintavec in greben Košute za njim. Sonce je že krepko grelo in veseli smo bili gozdnega hladu v spodnjem delu doline. Pohod smo zaključili tam, kjer smo ga pričeli, na Zgornjem Jezerskem. 

Zapisala: Sonja Zalar Bizjak

Slike: Željko Jadanič