Letošnji torki niso bili najbolj naklonjeni Zimzelenom, saj je bilo večkrat deževno in neprimerno za pohode. Toda v torek, 30. septembra, smo spremenili smer in se odpravili na vzhod Slovenije in ujeli prav prijeten dan.

Izbrali smo nam manj poznano občino Braslovče, ki ponuja mnogo naravnih in zgodovinskih znamenitosti: kar dve akumulacijski jezeri, grad Žovnek, trško naselje Braslovče, ki je bilo leta 1990 razglašeno za najbolj urejeno evropsko naselje, zanimivo hmeljarsko pokrajino z mnogimi kozolci…

Pri enem največjih kozolcev v Sloveniji, ki je občinski prireditveni prostor (zanimivo, kajne), smo se ustavili, si ga ogledali in občudovali, nato krenili peš do  manjšega Braslovškega jezera, ki je nastalo leta 1961 z zajezitvijo potoka Trebnik, se sprehodili po sprehajalni poti okrog, nato pa se odpeljali proti Žovneškemu jezeru (49 ha), ki je nastalo leta 1978, ko so na potoku Trnovec postavili visoko pregrado zaradi poplavne varnosti in akumulacije vode za namakanje ter gojitev rib. Razgibana gričevnata pokrajina pod obronki planote Dobrovlje gosti številne posamezne kmetije z arhitekturno zanimivimi gospodarskimi in bivalnimi prostori (kozolci, kašče hiše…).

Iz zaselka Žovnek pelje slaba ozka cesta do nekoč znamenitega gradu Žovnek, iz katerega izhajajo Celjski grofje. Grad je bil postavljen na vzpetini malo čez 400 m nadmorske višine že okoli leta 1130. Žovneški gospodje so bili zelo podjetni, iznajdljivi in preračunljivi, sklepali so dedne pogodbe po moških potomcih in tako večali svoje premoženje.

Že leta 1341 jih je cesar Ludvik Bavarski nagradil in povišal v Celjske grofe, ki so še naprej širili svoja ozemlja in bili leta 1436 povišani v kneze. Z Žovneka so se preselili na Celjski grad in ga dograjevali v mogočno utrdbo nad okljukom reke Savinje.

Toda dedna pogodba s Habsburžani se ni sešla po načrtih Celjskih, ker je bil zadnji »Celjan« Ulrik II. zadnji celjski knez, ki so ga v Beogradu leta 1456 umorili. Tako so vsa ozemlja pripadla Habsburžanom.

Grad Žovnek je od leta 1816, ko ga je zapustil še zadnji oskrbnik, začel propadati, gradbeni material so okoliško prebivalci s pridom odvažali… nastala je ruševina, ki jo je začelo prostovoljno društvo za obnovo grajskih razvalin iz občine Braslovče, (ki je nastala 1994), počasi, a skrbno obnavljati.

Ko smo prišli do gradu, smo se čudili, kako je s prostovoljnim delom mogoče tako uspešno obnavljati razvaline.  Domačin, ki se je tam mudil, je pripovedoval, da že 34 let pomaga prostovoljno pri obnovi.

Po zelo ozkih cestah smo se nato odpeljali po obronkih dobroveljske planote do kraja Prekopa, kjer smo zavili na avtocesto. 

Zadovoljni, da smo ukanili vreme, da smo spoznavali delček zanimive  slovenske pokrajine in slavno zgodovino Celjskih knezov, smo se vračali proti domu.

Zapisala: Elica Brelih

Slike: Jože Školc, Olga Skvarča