Zadovoljni, da se je burja na Obali umirila, smo se odpeljali do središča Tržaškega krasa na kraškem robu, do naselja Opčine, katerega prebivalci se imenujejo Openci in Openke. Ime Opčine pa izvira iz besede opat. Zanimivo, kajne?

Od tam smo po markirani poti malo navzgor in malo navzdol prišli skozi  podvoz do veličastnega obeliska, postavljenega v čast cesarju Francu drugemu. Prijetno presenečeni smo opazili tudi znamenitost, to je openski tramvaj, ki vozi od Opčin do središča mesta Trst in se mora spustiti ali dvigniti kar 300 m višinske razlike.

Tu nas je objel svež morski zrak s pridihom smolnatih borovcev in ostalega podrastja, ki se bujno razcveta predvsem v belih in rumenih barvnih tonih nad bujno zeleno travo, ki je spomladansko sonce še ni osmodilo. Ptice pevke, ki imajo dobra skrivališča med grmovjem, cvrkutajo, čebljajo in žvižgajo svoje svatovske pesmi in dober poslušalec bi začutil mnogo različnih melodij.

Med bujnimi travami čepijo  drobne, nizke zlatičnate vetrnice, ki imajo običajno po dva cvetova, na zanikrnih tleh si je mesto rastja izborila postavna trajnica -  trpežna srebrenka, ki s svojo čudovito vpadljivo vijolično barvo privablja opraševalce, v najlepši obliki se razkazujejo tudi mlečki več vrst. 

Že kmalu prvi pogledi navdušujejo z višine okoli 300 m proti morju, na Tržaški zaliv, na ladje in mesto Trst, ki se razvlečeno širi na pobočja in spušča prav do morja. Modrina neba in  modrina mirnega morja kar tekmujeta med seboj. Topli sončni žarki pa še dodatno božajo in nadgrajujejo  to lepoto, polnijo dušo in telo.

Vsak po svoje ob hoji po široki peščeni cesti občuduje, doživlja in srka vase vse, kar je na dlani.  To je Napoleonova pot ali Vincentinska cesta, ki se vije pod strmimi pobočji Kraškega roba, ponekod pa pod ostenji skoraj navpičnih skal, ki jih s pridom uporabljajo najbolj drzni plezalci! Tu je najlepši pogled na nekoč ribiško vasico Barkovlje, danes poznano po največji regati Barkovljanka. Tja daleč sije v belini grad Miramar, še mnogo dlje pa visoki Dolomiti.

Toda sama Napoleonova pot se po treh kilometrih konča, zato smo zavili proti naselju Prosek in se sprehodili še ob obali. Začel je pihati prijeten vetrič, sonce je postajalo vedno močnejše in tako je tudi nas dodobra ogrelo.

Kraj Prosek je znan po vinu prosecco, o katerem vedo povedati, da je ime slovenskega izvora, saj so mu že nekoč rekli prosekar. Tja, na konec vasi nas je prišel iskat avtobus., ki smo se ga razveselili.

Obogateni s čudovitimi razgledi, s svežim morskim zrakom, novimi znanji in  tovariškimi pogovori smo se zahvalili Jožetu in Franciju za čudovit dan in se odpeljali proti domu.

Slike: Željko J.