Torek, 10. 2. 2026

Gosta megla, deževno in hladno vreme nas niso zadržali, da se ne bi odločili za pot na Kras. Že od križišča za Kazlje smo vedeli, da smo se odločili prav; o megli ne duha ne sluha, jasnina proti zahodu, proti Sežani in Tomaju tudi sonce…

Med potjo smo že izvedeli, da so delavce v številnih kamnolomih med 1. In 2. sv. vojno na Krasu imenovali kavadurji. V okolici Avberja je bilo takrat kar 15 kamnolomov, kjer so lomili kraški apnenec sive barve z mnogimi fosilnimi ostanki in ga uporabljali kot gradbeni material. Kamnite bloke, tudi po pet ton, so dvigovali z ročnimi vitli. Z  ročnim in preprostim orodjem, kot sta kladivo in dleto, so jih  pripravljali za nadaljnjo obdelavo. To je bilo izredno težaško delo!

Ob prihodu v Avber smo lahko občudovali lepo urejene hiše; skoraj  vsaka  je obdana s kamnitimi zidovi, ob cestah pa so postavljene lične škarpe, okrašene s strešnimi korci, v katerih so zasajeni drobni netreski. Kako inovativno. Gručasta vas Avber, najvišje naselje na Krasu,  se razprostira od vrha griča pa vse do nižine, saj se ulice ovijajo okrog kuclja, okrog rodovitnih površin z rdečo prstjo jerovica. Skoraj vsaka hiša ima porton, to je zaprt vhod na dvorišče oziroma borjač. V okolici vasi  so nasadi trte refošk, ki dajejo svetovno znano vino teran. Malo pod vrhom griča stoji veličastna cerkev, z bakrenim zvonikom čebulaste oblike, kar je prava redkost za Kras,  vidna daleč naokoli. Na začetku vasi, še spodaj na ravnini, je avtobusna postaja, pa tudi informativna tabla, ki označuje Pot kavadurjev. Iz daljave nas je opazil prikupni osliček in želel povedati, da se je že naučil  dve črki I in A IA. Je pa zelo radoveden in približal se je zaščitni ograji ter strigel z ušesi kot antenami, da bi zvedel, malo za šalo, od kod smo.

Sprehajal se je po travniku za mogočno vinsko kletjo Orel, katere spodnji prostori so zidani iz okoliškega apnenca.

Na poti kavadurjev, ki je večinoma obdana s suhozidi, smo si ogledali kale, tri kamnolome, veliko škavnico, to je vdolbina v kamen, kjer se zadržuje voda,  ostanke jarkov iz 1. sv. vojne,  ostanke peči za pridobivanje apna (jeplenca) in še marsikaj. Pot vodi po kolovozih  skozi borove gozdičke, kraške gmajne in vinograde do cerkve  sv. Nikolaja v Avberju, ki pa je na žalost zaprta. Zanimivo bi bilo pogledati poslikave Toneta Kralja. 

Vrh griča (396  m), ki je izravnava, je bilo v prazgodovinski dobi veliko gradišče, katerega ostanki  (obzidje) so še danes dobro vidni. Od tam je tudi čudovit razgled na  Sežano v daljavi, na bližnje vasi Dolenje, Ravne, Štjak in Bogo, v daljavi pa Dutovlje, Skopo, Repentabor, Pliskovica, pa tudi nanoško pogorje. Ker je tudi na Krasu nekaj dni zapored deževalo, smo izpustili ogled gradišča, saj bi  preveč rdeče pobarvali čevlje.

Naš vodnik Jože nas je na koncu presenetil s sladkimi dobrotami, prav tako tudi Majda. 

Ravno takrat so se pričeli poditi  sivi deževni oblaki, ki so prekrili vrh Nanosa in se bližali Krasu. 

Toda mi smo že  opravili lep in zanimiv pohod, malo za dušo in  veliko za zdravo srce.

Zapisala: Elica Brelih

Slike: Janez Cerk, Elica Brelih, Majda Zimšek