Izjemoma smo se Zimzeleni odpravili na pohod v torek, 20. 2. 2024, na Tematsko krožno pohodno pot naravne in kulturne dediščine v okolici kraške vasice Kobjeglava. Pot zajema devet obnovljenih kalov ali lokvic, kjer se pohodnik seznanja, kako pomembni so bili ti vodni viri za preživetje kraških vasi na planoti Kras nekoč in kako nanje gledamodanes. Planota namreč nima nobenih močnejših vodnih virov na površju, globoko v podzemlju pa se pretaka mnogo vodnih žil. Zato je bilo življenje Krašovcev ena sama bitka za vodo in s tem za preživetje, a iznajdljivost in trmasta vztrajnost jih je reševala.
Pot se pričenja pri osrednjem spomeniku pred vasjo, ki ponazarja vse kraške značilnosti gradnje kraške hiše z uporabo kamna kot materiala, ki je pri roki. Tako ima spredaj »kaluno«, veličasten izdelek iz kamna - obok za vhod v zaprto dvorišče ali borjač, zadnjo steno brez okna, kamnito klop, kamnite žlebove, strmo streho, krito s kamnitimi skrlami in celo kamnito posodje. V bližini je zbiralnik vode, imenovan »štirna«. Bogatejše družine so si zgradile na domačih dvoriščih svoje »štirne«, ki so bile lepo okrašene.
V Kobjeglavi sta bila od leta 1892 dva vaška zbiralnika vode, ki ju je upravljal župan tako, da je bilo vreteno zaklenjeno. Samo on je lahko delil vodo, ko je bila suša največja in tako je bilo poskrbljeno tudi za revnejše prebivalce. Delovala sta vse do leta 1992, ko je vas dobila vodovod.
Pot nas je nato vodila mimo cerkve sv. Mihaela, ki stoji na mestu, kjer je bila prvotna že od leta 1660 in ima enega najlepših kamnitih oltarjev na Primorskem. Kmalu smo pri prvem kalu pri Čotnih, kjer je ohranjeno tudi perišče. Tu zapustimo vas in nadaljujemo večinoma po gozdnih poteh, v prijetnem zavetju borovcev, kjer se seznanimo s pastirsko hiško, kraško jamo, Nenčo jamo, v katerih so našli ostaline pračloveka, pridobivanje smole ali smolarjenje na živ način z zarezovanjem lubja zdravih dreves in z ostalimi kali.
Pot se pričenja pri osrednjem spomeniku pred vasjo, ki ponazarja vse kraške značilnosti gradnje kraške hiše z uporabo kamna kot materiala, ki je pri roki. Tako ima spredaj »kaluno«, veličasten izdelek iz kamna - obok za vhod v zaprto dvorišče ali borjač, zadnjo steno brez okna, kamnito klop, kamnite žlebove, strmo streho, krito s kamnitimi skrlami in celo kamnito posodje. V bližini je zbiralnik vode, imenovan »štirna«. Bogatejše družine so si zgradile na domačih dvoriščih svoje »štirne«, ki so bile lepo okrašene.
V Kobjeglavi sta bila od leta 1892 dva vaška zbiralnika vode, ki ju je upravljal župan tako, da je bilo vreteno zaklenjeno. Samo on je lahko delil vodo, ko je bila suša največja in tako je bilo poskrbljeno tudi za revnejše prebivalce. Delovala sta vse do leta 1992, ko je vas dobila vodovod.
Pot nas je nato vodila mimo cerkve sv. Mihaela, ki stoji na mestu, kjer je bila prvotna že od leta 1660 in ima enega najlepših kamnitih oltarjev na Primorskem. Kmalu smo pri prvem kalu pri Čotnih, kjer je ohranjeno tudi perišče. Tu zapustimo vas in nadaljujemo večinoma po gozdnih poteh, v prijetnem zavetju borovcev, kjer se seznanimo s pastirsko hiško, kraško jamo, Nenčo jamo, v katerih so našli ostaline pračloveka, pridobivanje smole ali smolarjenje na živ način z zarezovanjem lubja zdravih dreves in z ostalimi kali.
Kamnita klop, kamor naj bi se hodili zdraviti, nas je spomnila tudi na Srečka Kosovela, ki je o Krasu zapisal med drugim tudi naslednje:
»Vsaka skala, vsako drevo, vsak grm, vsaka cesta, vsaka ima svojo povest. Pojdi čez Kras na tiho gmajno, med molčeče ali šumeče bore in poslušaj. Ali razumeš? In skala ti pove svojo povest, povest o življenju Kraševca, ki je britko.«
Prijetno toplo sonce, brez burje, nova spoznanja, ki bogatijo naše poglede in prijetno druženje je zadovoljilo naša pričakovanja.
Hvala vodniku Frenku in našemu vozniku Mihu, da je vse potekalo kot se za organiziran pohod spodobi.
Zapisala: Elica Brelih
Slike Janez Cerk
