Vremenske razmere v teh dneh niso nič kaj ugodne za pohodnike, saj se skoraj vsak dan nekje ulije ploha ali nastane nevihta. Na JV naše dežele pa smo našli možnost, da je manj verjetnosti za nastanek slabega vremena in se odpravili proti Kočevju, ki leži na Kočevskem polju.  Pritegnilo nas je Rudniško ali Kočevsko jezero, oziroma njegova okolica. Bilo nas je sicer malo manj, ker so nekateri naši pohodniki uživali na morju, a smo se odločili, da si tudi mi, ki smo ostali doma, popestrimo  dan s pohodom v manjšem avtobusu.

Jezero vemo, da je umetnega nastanka. Ker so med leti 1973 in 1978 opustili dnevni kop rjavega premoga (tod so rudarili kar več kot 170 let), je voda Rudniškega potoka, ki je prej polnil dve manjši jami za rudniške potrebe, začela zalivati in polniti celotno kotanjo in nastalo je večje jezero s čisto vodo, kar je bil povod za nastanek turistično-rekreacijskega centra V jezero so po letu 1985 začeli vlagati številne vrste rib, ob njem  pa so nastala množična gnezdišča raznovrstnih ptic. Tu so našle svoj življenjski prostor še mnoge vrste rastlin in manjših živali, kdaj pa kdaj se na sprehod okoli jezera odpravi tudi kak kosmatinec, ki na blatni potki pušča sledi velikih šap.

Samo jezero je globoko kar do 40 m in je primerno za ljubitelje plavanja, deskanja, potapljanja, ribolova in čolnarjenja. Ob jezeru so urejene plaže  z lesenimi mostički, nad njim stoji prijazna brunarica, v bližini je avtokamp… vse za dobro počutje domačinov in prišlekov. 

V tako vabljivo okolje smo zakorakali z dvema prijaznima domačinoma, Angelco in njenim partnerjem,  ki sta nas popeljala najprej do Klinje vasi, nato do vasi Željne, pa po borovem gozdu, ki je posebna zanimivost na Kočevskem, in  skozi Šalko vas nazaj do brunarice in bližnjega parkirišča. Tako smo se nekajkrat oddaljili od obale jezera, drugič se približali in opazovali odseve modrega neba v čisti vodi Vmes smo se ustavili na počivališču, kjer smo pomalicali, in pri rezbarju Alešu, ki izrezuje iz lesa prijazne skulpture predvsem medvedov, (in medvedkov), pa tudi drugih živali. Prijazno nam je razkazal svojo delavnico, v naših nahrbtnikih pa so se znašli mali medvedki za spomin na zeleno Kočevsko. 

Ker teh krajev nismo prav dobro poznali, smo veliko pričakovali, a dobili še več. Presenetila nas je bujno zelena narava, mnoge zanimivosti, tišina in mir na sprehajalni, daljši varianti  poti (kakih  9 km) in prijazni domačini. 

Zapisala: Elica Brelih

Slike: Željko J.