V torek, 27. 6.,  smo Zimzeleni že zgodaj zjutraj pobegnili z Vrhnike na svež zrak na Pokljuko: v eno najlepših suhih fosilnih sotesk z naravnimi mostovi, okni in galerijami, z bujnim gozdom, strmimi, skoraj pokončnimi stenami, luknjami in jamami.

Vse to in še več ima Pokljuška soteska, v katero smo prišli iz vasi Krnica. Takoj smo opazili, da se nahaja nad dolino Radovne. Po suhi strugi potoka Ribščica smo krenili navzgor in opazovali, kako so odtekajoče vode iz pokljuških ledenikov pred več tisoč leti  dolble in oblikovale tesen, vintgar ali sotesko v apnenčast sistem kamnin.

Bolj ko smo šli v nedra soteske, bolj ozka je postajala  in takrat človeka prešine neka prvinska utesnjenost in  dobi občutek silne majhnosti, na kar so nas  opomnili  v enem od »vrtcev« številni  prav drobceni kamniti možici, ki so stali ob poti, na kamnitih policah, po strugi… v primerjavi s silno močjo narave.

Kmalu smo stali v stranski soteski, kjer  se ob večjih deževjih  pojavi 22 m visok slap. Nato smo se povzpeli do Pokljuške luknje, velikanske skalne votline z naravnimi okni, kjer je prehod na Pokljuko proti Mrzlemu studencu. Tu naj bi se skrivali tudi protestanti v času bega v Nemčijo.

Najslikovitejši prizor pa se nam je ponudil ob pogledu na Galerijo kraljeviča Andreja, saj je  pot speljana  kar sredi navpične stene v komaj opazno razpoko.

Tu smo si vzeli malo več časa za uživanje divjosti, neokrnjenosti  in moči narave. Pogledi so nakazovali nekaj radovednosti, kanček skrbi o nosilnosti in možnosti prehoda, a zaupali smo vodniku Frenku, ki je že večkrat prehodil to pot.

Ko smo se izvili iz ozkega in hladnega objema sivih skal, smo prišli spet v »vrtec«, kjer uspeva ena najzanimivejših praproti, navadna peruša, z lijakasto razvrščenimi visokimi  jalovimi, a  vabljivo zelenimi listi. Znotraj listnega lijaka pa so kratki temno rjavi plodni listi.

Ostal nam je le še vzpon do Zatrnika in nekaj  botaničnih trenutkov, še posebno v zvezi z  velikim zalim kobulčkom, ki ga je lepo opisala Sonja, Karli pa se ni prav nič navduševal nad njegovim vonjem.

Še pred ploho smo bili že na zasluženi malici v bližnji gostilni.

Vsem pohodnikom, članicam in članom naših pohodniških skupin, planincem in vsem, ki to berete, želimo varen korak, kjer koli boste pohajali, vodnicama in vodnikoma pa lepa hvala za prijetna doživetja.

Zapisala: Elica Brelih

Slike: Sonja Zalar Bizjak