Ker sta zaradi slabega vremena junijska pohoda odpadla, smo komaj čakali na september in prijaznejše vreme, da se bomo spet podružili na pohodu.

Vodnik Jože nas je popeljal v območje Zgornje Pivke, kjer reka Pivka, ki sodi v sistem kraške Ljubljanice, zbira vode, ki se v glavnem stekajo pod površjem z leve in desne strani. Kadar je vode veliko, zastaja v vrtačah, večjih in manjših in nastane kar 17 kraških pivških jezer in jezerc, ki imajo imena po bližnjih vaseh.
To območje ima bogato zgodovinsko preteklost od prazgodovine naprej. Zelo zanimive ostaline pa smo si ogledali na vzpetini, na Primožu (718 m), kamor smo se odpravili iz vasice Parje.

Najprej smo hodili po širokem kolovozu, nato po ožji kamniti poti med grmičevjem, nazadnje smo se sprehodili po prijetni senčni poti. Med potjo smo si imeli marsikaj povedati, ker pot ni bila naporna in strma.

Ko so po Rapalski pogodbi Italijani dobili celotno Primorsko, so začeli leta 1930 graditi mogočen obrambni sistem Valla Alpina, z utrdbami, nastanitvenimi objekti za signalizacijo, z mnogimi bunkerji in predori. Še posebno zanimiv je bil Primož zaradi izrednih razgledov na celotno Pivško kotlino. Vse to so lahko gradili le člani italijanskih strank, domačine pa so iz okoliških vasi celo izseljevali.

O čudovitih pogledih smo se lahko prepričali na vrhu. Prevzele pa so nas tudi mogočne betonskeostaline, ki še danes po tolikih letih kljubujejo zobu časa. Vse te strahotno grozeče sive stavbe pa nikoli niso bile uporabljene, k sreči!
Malce smo se ustavili tudi na energijskih točkah, ki naj bi bile okoli nekoč postavljene cerkvice sv. Primoža.

Prijetno jesensko sonce nam je še polepšalo sprehod proti Pivki, kjer nas je čakal naš zvesti rumenko.

Na počivališču pa nas je presenetila s svojimi dobrotami še naša Cveti, za kar se ji zahvaljujemo in ji želimo še mnogo pohodniških potepanj z nami.

Zapis: E. Brelih
Slike: J. Cerk