Odpeljali smo se proti Ilirski Bistrici in nato do vasice  Vrbica v dolini reke Reke, kjer smo zapustili avtobus.
Proti  vzhodu  smo zagledali »Kočanski  Triglav«, kakor ga je poimenoval Milan. A, tjale gor da bomo šli?! Bomo sploh prišli? Trije vrhovi, skalne stene, nekaj gozda in višina…
Kaj kmalu smo prispeli do ruševin cerkvice sv. Uršule, ki so jo zaradi snežnega meteža kasneje posvetili  Mariji Snežni, zavetnici vasi Vrbica in Jablanica.
Naslednja točka našega ogleda so bile ruševine Starega gradu iz druge polovice 15. stoletja. Ta je leta 1670 prešel v last Lazarinijev. Še danes  si je še mogoče  predstavljati, kako mogočen grad je bil nekoč.

Po gozdnih poteh smo se vzpenjali do prvega vrha (Sopil 879 m) in kmalu osvojili  Srednji vrh (923 m), od koder  smo  opazovali skoraj iz ptičje perspektive dolino reke Reke in Kočanijo.  Pred nami je bil le še najvišji Kozlek. Kmalu smo v majhni kotanji pod vrhom blizu prepadnih sten zagledali Kočo na Kozleku (997m), naš cilj.

Topli sončni žarki,  brezvetrje in lepi razgledi so bili krivi za daljši počitek in  gasilsko sliko. Ker pa vodniki največkrat načrtujejo krožne poti, smo se tudi tokrat spustili po drugi kar dolgi in dokaj strmi poti do vasi Jablanica, sredi katere stoji  propadajoči Lazarinijev dvorec.
Razveselili smo se »našega oranžnika«, saj so bile noge že kar utrujene. Spet pa smo oživeli na turistični kmetiji pod Premom, kjer smo čestitali našemu jubilantu in nadomestili izgubljene kalorije.

Besedilo: Karli Mesarič

Slike: Milan Jerman, Joža Miklavčič