Krišičecec  je planotast vrh, visok 1091 m, na robu Javornikov, na meji s Hrvaško.

Vzpon je manj zahteven, a slikovit. Večina Zimzelenov smo ga že prehodili v jesenskem času,  a nismo pomislili, da bi 9. maja spreminjali plan pohoda, čeprav je bilo napovedano slabo vreme.

Pot smo začeli v vasi Jurišče ali Juršče, imenovano po sv. Juriju, cerkvenem patronu. Postali smo ob rešeljiki, ki je sicer zanikrna grmovnica v kraških gmajnah, tu pa je pravo drevo, tačas polno belih drobnih cvetov.

Mimo starega vodnjaka in spominskega parka smo zavili na kolovoz preko pašnikov. Spremljal nas je glasni lajež domačih psov čuvajev.  Pomlad je tod zakasnela, pozna se aprilska zmrzal, najbolj na orehih.

Travniki so še zaspani, a povsod smo opazili v podrasti lepo cvetje: narcise ali bedenice, kosmatince,  v leščevju pa gosposke potonike in dišeče šmarnice.

Začelo je potuhnjeno rositi, a smo se le bolj zaščitili in hitreje stopili. Med vzponom nas je ustavil le še ogled lipe zgoščenke iz 14 debel, kajti dež in veter sta se krepila. Hodili smo po utrjeni rimski cesti, ki se nadaljuje proti Mašunu. Mi smo pohiteli do razgledne plošče in do vrha, kjer jelenova rogova čuvata skrinjico z vpisno knjigo. Razgled je izreden: vse od Nanosa preko Vremščice, Snežnika do Učke, če le ni zamegljeno.

Obvezno fotografiranje, ključni dokaz uspeha, smo opravili zelo hitro in se začeli vračati. Po razmočeni stezi preko spolzkih skal smo stopali zelo previdno. Ustavili smo se le za kratko malico v zavetju nizkega drevja. Kasneje so nas zmotile cvetlice: avstrijski gadnjak , relike in zaspančki.

Pred vasjo sta prihitela pastirska psa in nas spremljala mimo črede telic. Nismo se jih bali, a smo disciplinirano prišli v vas in se odpeljali v Pivko, kjer nas je v kantini Vojaškega muzeja čakal pasulj.

Imeli smo lepo doživet dan, pa tudi vreme se je uneslo.

Napisala: Mari Malovrh

Slike: Milan Jerman