Barjanski razgledniki cerkev sv. Ane, sv. Jožefa in  Žalostna gora  so dosegljivi v vsakem letnem času, prav primerni pa so v zimskem delu leta.

Barje, zamočvirjeno kotanjo med Ljubljano, Pijavo Gorico in Vrhniko je v torek prekrivala gosta megla, a ko smo se dvignili nad 400 m, so se pokazale krasne vedute Julijcev, Kamniško Savinjskih Alp in Karavank. Za malo hoje velika nagrada!

Z vrha razglednika, kjer stoji cerkev sv. Ane iz 16. stoletja, se je odkril del Barja in z ivjem prekrite  obsežne travne površine z jelšami, brezami in grmovjem, ki je nakazovalo strugo Ljubljanice. Kristalna belina se je bleščala v sramežljivem soncu, a dovolj, da se je otoplilo.

Odkril se je tudi sv. Lovrenc na drugi strani ter nekaj zaplat zelenega gozda in naselja, sicer pa obsežno »morje« sive megle. Čudovita igra narave.

Številne koze, ki se pasejo  na pobočju in kuža, so se nas razveselili in pritekli k ograji, ko smo se vračali v Preserje, od koder smo krenili proti Žalostni gori, naslednji romarski cerkvi.

Pot proti vrhu spremlja drevored stoletnih dreves, nato stopnice in že smo bili pri veliki lepo vzdrževani romarski cerkvi znotraj obzidja. Nič žalosten kraj! Zanimivo je bilo videti, kako so  predstavljene postaje križevega pota, zavarovane pred soncem in dežjem.

Razgledali smo se po Polhograjskem hribovju in se veseli, zadovoljni in srečni, da smo izkoristili lep dan, vrnili na izhodišče in se odpeljali na Vrhniko.

Zapisala: E. Brelih