Ko sem na predvečer pohoda pogledala skozi okno, je snežilo ko za stavo. Napoved za torek je bila  obetavnejša, zato sem se veselila pohoda po bližnji okolici naše občine – po Blatni Brezovici. Zjutraj so se drevesa šibila pod težo snega,  belina je prekrivala polja, travnike in strehe. Kakšen pogled! Kakšna zimska idila!  Le zakaj ne bi uživali v naravi?

V Blatno Brezovico smo se odpeljali z avtobusom, tam pa se prepustili avtorju Bobrove poti, lokalnemu vodiču, Milanu Selanu. Popeljal nas je po krožni poti okoli osamelca po ozko shojeni gazi mimo informativnih tabel. Veliko je povedal o imenu poti, saj je povzeta po Jalnovi trilogiji Bobri – literarni spomenik koliščarjem – ki jo je napisal, ko je služboval v Notranjih Goricah na osnovi arheoloških odkritij in bujne domišljije. Bobre je postavil v čas okoli 2000 let pr. n. štetjem, ko je bilo Ljubljansko barje še jezero.

»Glej, glej, trop srn se je ustavil v globokem snegu….« sem za trenutek preusmerila oči in ušesa, čeprav vem, da živi na Barju mnogo srn.

Že naslednji trenutek sem ujela, da so na robu osamelca našli ostanke drevaka in več kolišč.

Pot smo nadaljevali do cerkvice sv. Jakoba, od koder naj bi bil razgled na kar 28 cerkva po bližnjih hribčkih, a jih zaradi megle nismo mogli prešteti,  vendar smo  verjeli  našemu vodiču Milanu Selanu.

Ko smo se vračali proti Športnemu parku, smo se pogovarjali, da moramo v Blatno Brezovico še priti, a ne na pustni torek.

Pusta  smo počastili z dobro malico, maškare pa so dodale še piko na i.

Zapisala: Elica Brelih

Slike: Željko Jadanić