Sivo, megleno in hladno jutro na Vrhniki ni obetalo nič kaj prijaznega dneva, zato smo se odpeljali proti morju, kjer je bilo napovedano toplejše in sončno vreme. Na poti proti našemu cilju so se menjavali pasovi megle, v oklici Kozine jasno in sončno brez sapice, pa spet megleno in sončno in  spet megleno. Pogled na Koper, ko smo se izvili iz zadnjega tunela,  nas je malce presenetil, saj so se proti Semedeli vlekle nizke megle, proti skrajnemu zahodu pa debel pas sivine. Ob izstopu iz avtobusa pri Žusterni smo  malo skomigali z rameni, ker nas ni pozdravila tista dvojna modrina, modrina neba in morja. Sonce je kukalo izza prosojnih meglic; le tu pa tam je kak žarek dal upanje na bolj prijazno podobo pokrajine, a smo bili zadovoljni, saj je bilo dobrih 9 stopinj Celzija. 

Takoj smo ugledali peš potko tik ob obali, ki jo velikanski beli skalni bloki čuvajo pred močnejšimi valovi. Nad mirnim morjem so se prav glasno prerekale jate belih galebov in domačini vedo povedati, da  čutijo spremembo vremena, zato tako vreščanje.

Toda ščebetanje nas ni motilo, saj so ob sprehajalni poti  nasajene različne drevesne vrste, ki vzbujajo pozornost s svojo mogočnostjo in razvejanostjo kljub močnim vetrovom, ki jih večkrat bičajo. Starejše pinije in borovci v vročih poletnih mesecih dajejo dovolj sence, da lahko sprehajalci posedajo na ličnih klopcah in uživajo morski zrak. Mnogo nižje pa so  oljke, ker so jih šele nasadili pred nekaj leti. 

Ob poti so razstavljene slike in maketa  potopljene ladje Rex. To je bila največja italijanska luksuzna čezoceanska potniška ladja. V času druge svetovne vojne so jo Italijani skrivaj zasidrali najprej v Genovi, a so jo zavezniki bombardirali, nato  s pomočjo podmornic odpeljali v Trst, nato v Pulj in septembra 1944 v Koprski zaliv med Koprom in Izolo. Tam je zaradi globine le 200 m nasedla. Zavezniki so jo izsledili in jo le nekaj dni po vplutju raketirali. Rex je zagorel, se nagnil in potonil. Ker je bilo po vojni to jugoslovansko ozemlje, Rexa niso mogli reševati Italijani, ampak so naši potapljači leta 1950 ostanke ladje razrezali.

Ogledamo si lahko še spominsko obeležje solidarnosti, v bližini je ladjedelnica, nato center Izole, pa polna Marina, kjer smo si »izbirali jahte« glede na našo domišljijo. Še pogled na hotel Delfin, kjer je svoj dopust preživel že marsikateri upokojenec. Toliko vsega za dobri dve urici prijetnega sprehoda!

Na povratku proti domu smo se ustavili v gostilni pri Kranjcu, kjer smo potrdili osemdeset letnico kar dveh naših pohodnikov.

Za dobro razpoloženje je poskrbelo še vreme, saj nas je pozdravilo sonce. Ko smo se poslavljali, smo imeli v mislih že naslednje druženje.

Zapisala: Elica Brelih

Slike: Željko Jadanič