Sproščeno ravnotežje
Kadar poskušate stati na dveh nogah in zato porabiti najmanj moči, morate stati v popolnem ravnotežju. Kadar ravnotežje izgubite, morate dovajati moč, da ravnotežje povrnete, v tem primeru stisk mišic nog in medenice. Načeloma človek teh popravkov telesa ne opazi, ker je z mislimi odmaknjen iz tega trenutka in veliko moči porabi le za to, da ohranja telo v neprestani ukrivljenosti in zakrčenosti. Že sama poprava drže in hoje človeka lahko prerodi, saj se hipoma sprostijo dolgotrajne preščipnjene poti v dimljah, ramenih in vratu. Bolj pogoste pa so dolgotrajne zakrčenosti in ukrivljenosti in je potrebno počasno in disciplinirano izravnavanje, da pride do prerazporeditve moči. Dolgotrajno zakrčenost je treba neprestano in občuteno raztegovati, da končno popusti in šele takrat se telesu povrne ravnotežje.
Ravnotežju je potrebno dodati še sproščenost. Le skozi sproščeno telo teče tok moči. Največjo sproščenost telesa dosežemo pri popolni zavedni notranji tišini. To pomeni, da si tiho in to veš, pa vseeno ne pobegneš h kakšni misli ali ne zaspiš. Ta del je enako trdovraten kakor telesna zakrčenost.
Doseganje sproščenega ravnotežja... kot vidimo, zahteva izjemno odločenost po ozdravitvi in vztrajno discipliniranost pri uresničevanju, kajti naša nasprotnika sta trdovratna trdota in zakoreninjen nemir.
Uravnavanje simetrije
Vsak izmed šestih obredov je prizivanje središča oz. ponovno vzpostavljanje ravnotežja in simetrije. Ko ju izgubiš, tega ne opaziš. Opaziš pa njuno ponovno usidranje. Človek razuma ima središče v glavi... o sebi in o svetu razmišlja in govori. Človek volje ima središče v trebuhu... sebe in svet doživlja in molči. Vsak obred je ponovno sidranje središča v trebuh in zbiranje trenutkov, v katerih je pozornost usmerjena na sedanje dogajanje.
Ta globoka premišljenost obreda se kaže v tem, da vsaka vaja prisili izvajalca v pravilno simetrično in ravnoteženo držo. Izvajalec je prisiljen uporabljati enakovredno levo in desno, zgorno in spodnjo ter sprednjo in zadnjo stran telesa. Ni se namreč mogoče iz položaja mostu (glej sliko) vrniti v sedeč položaj, če je teža pretežno na rokah ali na nogah oz. če nihanje ne poteka natanko tako kot ti sama teža telesa v tem položaju narekuje. Težišče (središčnica telesa) se neprenehoma premika, vendar nikdar na tak način, da bi se ob tem zakrčilo telo. Tako kot lahko sproščeno hodimo v poravnani drži, matramo pa se, še se držimo preveč naprej ali nazaj ali vstran torej kadar smo ven iz telesnega ravnotežja. Dolgotrajno prizivanje osrediščenosti 'prisili' telo nazaj v pravilen položaj. S simetričnim krčenjem mišic hrbtenica počasi zadobiva pravo oporo iz vseh strani. Mišice leve in desne strani hrbta jo ravnajo proti ukrivljenosti vstran. Simetrija sprednjega in zadnjega dela jo raztegujeta in ravnata navzgor.
Tektonski premiki
Zdaj si lahko predstavljamo princip delovanja obreda, zato tudi razumemo, zakaj obred nagradi le najbolj odločne, pridne in vztrajne izvajalce. In ne gre brez muke, brez bolečin in brez odrekanja. Gre za enkratno odločitev in za vztrajanje pri njej... do nadaljnega in od sedaj naprej. Samopomilovanje mora najti svoje skrito mesto in se ne kazati več, lenoba je pospravljena na varno in ne diktira več, z njima pa smo ukrotili dva najmočnejša jemalca moči. Odločitev za ta obred za seboj potegne celoten način življenja. Mir in moč se počasi in neopazno zajedata vate, enako kot sta se neopazno vate zajedla nemir in bolehnost.
