Že vrsto let, kadarkoli se vozim po Ljubljani, pozornost namesto na stavbe in plehnata ropotala, raje obračam na drevesa in zelenje. Opažam, da zelenje najbolj uspeva tam, kjer se nihče ne zmeni zanj. Njegova usoda je podobna milenijski generaciji otrok, ki v 'varstvu' interneta rase prepuščena sama sebi. Res izgleda, da je Ljubljana, v primerjavi s Singapurjem, zeleno mesto... vseeno pa sanjam o taki prihodnosti mest, kjer bodo stavbe manjše od dreves..., kjer bo človek v svojih delih manjši od Življenja. Takrat bo človek ponovno zaživel svojo ponižnost do Boga in oživel kot duhovno občutljivo bitje.
Nedolgo nazaj, na simpoziju v Tolminu, je meteorologinja pokazala graf Ljubljane, ki je barvno prikazoval pregreta mestna področja. Najbolj rdeča so nakupovalna središča z nepregledno asfaltno fleho brez enega prgišča zemlje. Oranžna pa po večini vsa druga območja mesta. Ponekod po svetu se urbana arhitektura že obrača zelenju v prid in določa minimalne zelene pasove med cestami in drugimi objekti, pod katerimi so urejene zemeljske, travnate, lubnate, peščene ali kamnite pešpoti, kolesarske steze, parkirišča, igrišča, rekreativni parki indr. v zavetju drevesnih krošenj. Večja, naravno zasnovana združba drevja, zelenja, cvetja, kamenja in voda, ki poleg tega, da hranijo prvinsko potrebo po lepoti in eterični in zvočni blagodejnosti, blažijo tudi vremenske pojave in hranijo človekovo zavest. Čas je, da se ponovno potipamo v pogoje, v katerih drevesa in vsa druga bitja, vključno z nami, lahko zažarijo in zablestijo skozi svoje vedenje.
Prizor na fotografiji me je ganil. Nekaj drevesnih mladik nasproti kina Vič je bilo, ob gradbenem razdejanju okoli njih, zavarovano z lesenimi deskami, ki sporočajo, da je tam nekdo, ki jih čuti in ščiti. Zdi se žalosten poskus podaljšane agonije, ki je še skrčil svoj jekleno-betonski objem in pet mladih dreves obsodil na počasno rast in stagnacijo brez podpore sorodnih bitij, podpornih rastlin in koreninsko-gljivičnega sistema.
Zabetoniran osamelec je kot človek brez boga, zrcali njegovo nerazumevanje odvisnosti od podpore življenja in naravnih zakonov. Je odrezanec od življenja, begunec brez zatočišča. Koliko moči potrebuje tako drevo, da se obdrži pri življenju, ve le nekdo, ki poskuša v svetu brezčutnost ohranjati svojo občutljivost živo zavedajoč se, da bo deležen le nasilja vseh vrst. Sredi duhovne puščave se vsako pomlad trudi pognati zelenje, zacveteti in obroditi, prepuščen le svoji lastni volji po živetju in popolni odsotnosti sojenja. Ranjenec, jetnik ali samotar je neskončno hvaležnejši za vsak odtenek nežnosti kot vsi neobčutljivi skupaj, Za drevo te deske ne pomenijo veliko, a duh obzirnosti je tista nega, ki drevesu zares pomaga. Napor, ki mu ga zadaja težka mehanizacija v rokah otopelega človeka, je drevesu znosnejši zaradi te neznatne geste človeka.
Pozdravljam duhove Luči, da se zdramijo v svojem poslanstvu zaščitnikov čutečih in povezanih. Pozdravljam sveže navdihe snovanja človekovega bivanja z naravo, iz katerih bo čutiti prebujenega duha, ki ljubi življenje. Pozdravljam pogum, ki se zmore preriniti skozi betonski oklep in se pognati v višave osvobojene misli. Pozdravljam občutljivost, ki se ne boji bolečine. Pozdravljam nedolžnost, ki razume govorico 'nemih'. Pozdravljam zmagovalnost, ki zmaguje s svojo ljubeznijo. Pozdravljam zanos, ki trga betonski plašč kot posušene kraste z lastnega telesa. Pozdravljam lepoto, ki meri uspeh v brstenju, plodnosti in dišečnosti.
