Zaradi trajajoče situacije in velike potrebe po prostovoljcih, so le te začeli sprejemati tudi iz drugih občin. Razdrh pravi, da so Rdeči križ, skavti in Karitas aktivirali svoje člane iz sosednjih občin, javile pa so se tudi pripadniki Civilne zaščite iz širše okolici, ki pomagajo glede na dane možnosti. Srečali smo skavta Primoža Mekuča iz Kranja, ki je prvič pomagal v tem centru. Dejal je, da je zaenkrat zanimivo delo, ker gre za novo izkušnjo, begunce pa je pokomentiral, da so večinoma mirni.
Razdrh se strinja, da je težje dobiti prostovoljce za nočno delo, ki je malenkost manj aktivno kot dnevno, a zato nič manj težko. »Običajno pridejo avtobusi z begunci popoldne in nato še enkrat pozno ponoči. Zato se življenje v nastanitvenem centru umiri šele okoli štirih zjutraj, a že čez tri ali štiri ure so ponovno prvi na nogah. Torej je možnosti za počitek zelo malo.«
Spregovoril je tudi o sobah, ki so v prvih dneh nastanitvenega centra, po tistem, ko so jih zapustili begunci, kazale zelo nečisto podobo. »Sedaj smo sistem nadgradili, da morajo - in to večinoma tudi počnejo - kar begunci sami pospraviti za seboj. Naša ekipa potem pobere samo še ostanke, če lahko tako rečem, in zamenja rjuhe.« Lahko si predstavljate kolikšen zalogaj je to za prostovoljce, saj je slabih tisoč rjuh. V prvih dneh nastanitvenega centra so nekateri prostovoljci nad tolikšnim zalogajem kar obupali…

Za generalno čiščenje objekta skrbi s strani CZ pooblaščeni čistilni servis. »V tem času je Slovenska vojska enkrat tudi dezinficirala okolico, verjetno bo morala še notranjost objektov.«
Pred dnevi so na dvorišču namestili mobilno kopalnico s toplo vodo in tuši, baje naj bi prispela še ena. Do sedaj jim je bila na voljo samo voda iz hidranta.
Pogovarjali smo se z mladeničema iz Afganistana, Arifom in Farjalom, starima 15 in 16 let, ki sta se preko Irana in Turčije po balkanski poti odpravila proti Nemčiji. Polna idealov o obljubljeni deželi nista razumela, da jim »žermania« odreka gostoljubje, saj naj bi hodila že 27 dni. Kaj bosta počela, nista znala pojasniti, ker je bila njuna angleščina zelo skromna. Sicer pa je na hodnikih centra mogoče opaziti raznovrstne obraze, ki kažejo na poreklo beguncev – od tipično azijskih potez, preko arabskih, do značilnih črnih s poreklom iz vzhodne Afrike. Nekateri se zadržujejo po posteljah, drugi posedajo po hodnikih, kjer so vtičnice, da polnijo svoje mobitele. Nekateri se nemirno prestopajo po dvorišču, čakajoč na obljubljeni avtobus. Ker zgledi radi vlečejo, se jih na prostem zbira vedno več, dokler jim Civilna zaščita preko megafona ne pojasni, da avtobusa ne bo še kako uro in da naj se vrnejo nazaj v prostore. Za vse tiste, ki slabo znajo angleško, hitro vskoči kakšen begunec, ki jim prevede v materni jezik.
Vedno glasnejše so govorice, da bo država uredila prezimovališča za 2000 beguncev. Ali bo del te kvote prevzela tudi Vrhnika, se ne ve. Kot pravi Razdrh, se to lahko zgodi čez noč, odvisno od odločitve države.

Gašper Tominc, foto: GT