Vsi delavci se veselijo izplačilnega dne in tako je tudi prav. Delala sem v podjetju, kjer sem tudi zaslužila upokojitev. Tole, kar bom napisala, se mi je zgodilo pred davnimi leti, ampak spomin je še živ. Delala sem na osebnih dohodkih, pozneje, ko je šla sodelavka v pokoj, sem dobila še blagajniška dela. Obračun osebnih dohodkov se je obračunaval tja do 15. v mesecu. Bilo nas je okoli 100 delavcev in še nekaj pogodbenikov. Obračunavalo se je ročno, računalniki so prišli pozneje.

Takrat smo ves denar še dvigali v banki, ga razdelili po kuvertah,delavci so prejem denarja potrdili s podpisom na plačilno listo. Ker je bilo kar nekaj denarja, ki ga je bilo potrebno prinesti iz banke, je vedno z menoj šel nekdo, ki me je peljal in spremljal. Plačo, oziroma osebni dohodek, smo prejemali še v gotovini, ni bilo še hranilnih knjižic in čekovnih knjižic.

Tudi tisti izplačilni dan me je peljal eden od sodelavcev v banko. V banki sem predložila specifikacijo za dvig denarja in blagajničarka mi je izročila bankovce in nekaj drobiža. Prejšnji dan sem banki dostavila vso ostalo dokumentacijo, ki je naslednji dan potrdila dvig z vsemi podpisi.

Denar sem naložila v posebno usnjeno torbo, jo skrbno zaprla in odšla v avto. Sodelavec je čakal v avtu pred banko NLB. Ko sem se sedla v avto, sem v šali dejala: »No sedaj lahko greva na morje!« Ta sodelavec je bil bolj tihe narave, ampak kar si je zamislil, je pa naredil po svoje. Odpeljala sva se izpred banke na Vrhniki in ta Miha je zavil na avtocesto za Koper. Začela sem se kregati, kam pelje, a on brez besed. Ko le nisem bila tiho, je rekel: »Saj si rekla, da greva na morje!« Postalo mi je vroče, pritisk je narasel, torbo z denarjem sem močno držala in jo tiščala k sebi. Kaj če se kaj zgodi na cesti, kdo nama bi verjel, da je vse skupaj samo šala? Prosila sem ga, naj obrne in gre nazaj - čeprav na avtocesti se ne obrača, ampak panika pri meni je bila tako velika, da nisem vedela kaj govorim. Kako bova pojasnila policiji v primeru nesreče ali ropa? Tudi na podjetju bi bilo hudo.

Končno sva se pripeljala do izvoza za Logatec in tudi Miha je zapeljal proti  Logatcu. Malo sem se že pomirila, ampak sem se zelo zelo bala za denar, bolj kot za svoje življenje. Še vedno sem torbo močno stiskala k sebi. On je bil čisto hladnokrven: samo smejal se mi je.

Srečna sem bila, ko sva prišla v podjetje. Bila sva čisto tiho, nič nisva komentirala. Jaz sem ta dogodek povedala samo moji sodelavki blagajničarki, ki sva bili skupaj v sobi. Ona se mi je smejala in dejala: »Saj veš , kakšen je on, užitkar!«

Od takrat naprej sem bila vedno tiho, ko se je šlo za denar. Denar je sveta vladar!

Fani Šurca