Že dolgo časa sem se pripravljala, da se odpravim v »bajer« na ogled ribnikov. Vreme je bilo zelo lepo, skoraj jasno in pot me je zapeljala v Janezovo vas, natančneje v Kačurjevo ulico in potem levo v podhod avtoceste in naprej po travniku do drugega podhoda. Kar hitro sem prišla na asfaltno cesto, ki pelje v Verd. Kar s strahom sem šla zaradi vode, strah je še iz otroških let. Mama naju z bratom ni pustila v bajer, ne poleti ne pozimi, da se ne bi kaj pripetilo. Pozimi so ribniki zaledeneli in v tistih časih je utonil neki deček; led je počil, ko se je drsal in utonil.

Prišla sem do ribnikov; tam je klopca za počitek. Usedla sem se in opazovala jesensko naravo. Voda se je čudovito lesketala v jesenskem soncu, bila je mirna in spokojna. Nato sem si ogledala dva panoja, ki prikazujeta zgodovino opekarne in vse o ladji, ki so jo  pred kratkim potegnili iz Ljubljanice. Na panoju je prikaz stare opekarne, kjer so delavci izdelovali več vrst opeke in to v zelo slabih delovnih pogojih za nizko plačo. Delali so po 12 ur in več na dan. Tudi moj tast je tam delal. Tašča mi je povedala, da so jim žene nosile kosila. Plačilo so dobili konec tedna v soboto. Bili so zgarani in so si v bližnji gostilni v Verdu lajšali bolečine, zagrenjenost in zgaranost s pijačo in kartami. Doma so čakali lačni otroci in žene, a tedenska plača je šla velikokrat po grlu. Pozimi ni bilo dela in so nekateri delavci delali v gozdovih.

Nato sem se odpravila po bližnji stezici okoli ribnikov. Nekaj ribičev je lovilo ribe, družinice z otroki so se sprehajale in uživale jesenske radosti. Ogledala sem si skoraj vsako drevo, ki je v tisočih barvah, listje pod nogami mi je šelestelo… Postala  sem pomirjena brez bojazni zaradi vode. Čudoviti ribniki, nekateri  večji  drugi manjši, eni so se mi zdeli veliki kot malo morje. Zapuščeni čolni so popestrili jesensko tihožitje. Kar dolgo časa sem uživala v naravi, posnela veliko fotografij.

»Saj imamo morje tu, na Vrhniki,« me je prešinila misel, »voda je modre barve, sicer odsev neba, ob pomolčkih privezani stari čolniči, ribiči v tišini, vodne ptice«.

 Kar nisem se mogla posloviti in zapustiti  tišine v tej neokrnjeni naravi.

Vračala sem se po asfaltni cesti skozi Verd na Vrhniko. Domov sem prišla rahlo utrujena in polna doživetij.  Obljubila sem si, da  bom še šla  uživat ob  ribnike , če ne prej pa v zimskem času, ko se bo tam spet pojavila skupina labodov kot vsako leto.

Fani Šurca