Pust naznanja  prihod pomladi in čas norčij.  Letos bo to že zgodaj  v začetku februarja. Še posebno se ga veselijo otroci. Toda letos bo vse  bolj skromno zaradi corone.

Tudi v času moje mladosti smo se otroci našemili in hodili od hiše do hiše. Seveda  je bila naša pustna oprema  skromna, denarja ni bilo za maske in tudi pustne opreme se ni dalo kupiti. Zato nam ja prav prišlo vse, kar je bilo   v domači omari. Imeli smo neke daljne sorodnike v Ameriki, ki so nam skoraj vsak mesec  poslali paket. V tem paketu je bilo tudi nekaj oblačil, kakšen lep klobuček, dežnik, torbica in sladkarije. Ta oblačila so bila zelo svetlih barv in  kroji za naše razmere čudni, nič  po naši modi.  Še posebej se spomnim zelo lepega klobučka za deklice v rdeči barvi iz finega materiala. Prav taka   oblačila so bila idealna za maškare.

Potrebna je bila samo še maska, šminke sem dobila od tete. Bilo je okoli leta 1960, nekaj dni pred pustom. Z bratom sva bila sama doma in izdelovala maske. Na mizi sva imela karton za masko, časopisni papir in barvice. Brat je iz kartona začel izrezovati odprtine za oči, nos in usta; z majhnim nožičem, ki je bil zelo oster, je bilo treba skrbno rokovati. Mama je imela vse nože zelo ostro nabrušene, bila je dobra gospodinja in mesarjeva hči.

Ko je izrezal prvo in drugo luknjo, je bilo vse lepo, pri tretji luknji pa je nožič šel po svoje. Ker so bili prsti preblizu,  si je odrezal kazalec med prvim členkom. Ulila se je kri, prst pa je bingljal, saj je  visel le  na nitki kože. Panično sva začela  ovijati roko s časopisnim papirjem. Nato sem po hiši mrzlično  iskala kakšne krpe, ker povojev  nismo imeli. Vse luči v hiši sva prižgala   in tekala  iz sobe v sobo.  Sledi od krvi so bile vse povsod.

 Ravno v tistem času sta se domov vračala mama in oče. Že od daleč sta videla, da se pri nas nekaj dogaja, ker je bilo vse razsvetljeno. Nič nista bila navdušena nad najinem početjem. Oče je takoj odšel nazaj v službo po sanitetni material in jod. Nič nista komplicirala, nobenega zdravnika ali bolnice. Oče je bratu prst pritrdil nazaj, namočil z jodom in močno povil s povojem.

Moj oče je imel izkušnje z ranami, saj je bil v partizanih bolničar. Tam je bilo vse enostavno, zdravil ni bilo na pretek in še to v skromnih količinah, primanjkovalo je sanitetnega materiala in še marsičesa.

Pust je minil brez najine navzočnosti, prst se je lepo zacelil in brat ima cel kazalec na levi roki še danes, brez posledic.

Šurca  Fani