Leto je hitro naokoli in znova smo se Triglavke 6. 4. 2013 zbrale na Pokljuki na dvodnevnem druženju.

Po nič kaj prijaznem deževnem jutru smo se z Vrhnike na Pokljuko pripeljali v pravo zimo z 2 metra debelo snežno odejo. Pred kočo je bilo ravno prav prostora za vse naše jeklene konjičke. Po namestitvi v koči je sledila dobrodošlica, ki smo si jo pripravili z dobro malico, kavo in čajem. Potem, ko se je v koči dobro ogrelo in smo se na veliko razgovorili, smo se skozi okna ozirali v nebo in se še odločali o pohodu. Ker smo si bili vsi edini, da je potrebno na svež zrak, je padla odločitev za pohod na Uskovnico. Najprej smo z Goreljka odšli po cesti čez Rudno polje, mimo športnega centra, kjer smo srečevali zagrete smučarje tekače. Pot nas je vodila navzdol po dobro uhojeni gazi. Ko smo ob poti zagledali leseno kapelico in naprej počitniške hiše, smo vedeli da je planinska koča na Uskovnici (1154 m) blizu. Koča nosi ime po borcih Jeseniško-Bohinjskega odreda, ki so se bojevali tudi na tem območju. Sprejel nas je gostoljuben oskrbnik, ki je poskrbel, da smo se pogreli s toplim čajem.  Koča je bila dobro ogrevana, zelo lepo urejena in pogled skozi okna je nudil lep razgled na zasneženo pokrajino  okoli nje. Čeprav je bil postanek prav prijeten, je bila pred nami še pot na katero smo krenili, da smo še pred večerom prišli v naš začasen dom – v kočo na Goreljku. Kljub temu, da je rahlo deževalo, smo bili zadovoljni, da smo prvi dan uspešno opravili zimski pohod. V koči je po večerji, za katero sta odlično poskrbela Irena in Marjan, čas našega druženja ob pripovedovanju raznih šal hitro minil. Ob topli krušni peči, po lepih doživetjih, nas je premamil spanec in družno smo se odpravili v spalnice, da si naberemo moči še za en dan v zimski idili.

V nedeljo smo dobre volje vstali, se okrepčali in že pogledovali skozi okno kakšno vreme nam bo naklonjeno. Tako prijetno je bilo v koči, da je bila odločitev Ivi, da se bo kar treba odpraviti, res prava. Napotili smo se proti Lipanci, najprej po cesti, nato skozi smrekov gozd navzgor pa preko Javorniške planine (1300 m).  Na planini so številne lesene pastirske koče in staje.  Poleti se tod pasejo krave, pozimi pa so na njej urejene tekaške proge. Prav tu na planini nas je že razveselilo sonce, ki je takoj priklicalo  nasmeh na naše obraze. Pred nami je bil še strm vzpon do Lipance. Ta planina ločuje Pokljuško planoto od doline Krme. V Blejski koči  (1630 m) je za nas prijazno poskrbel oskrbnik in naš postanek smo kar hitro zaključili, saj je bilo kar nekaj počitka željnih planincev in smučarjev za nami. Spust v dolino je bil precej hitrejši, čeprav je sonce poskrbelo, da je sneg postal mehkejši in previdnost pri hoji zato ni bila odveč. Že korak iz uhojene poti, je  imel za posledico, da si se globoko pogreznil v sneg. Na Javorniški planini je bil  lep razgled na okoliške gore in Bogdan nam je kazal v daljavi Viševnik  (2050 m) in Mali Draški vrh (2132 m). Po povratku v „našo“ kočo smo se veselili dobrega kosila, po njem je sledilo pospravljanje koče in  pred nami je bil že odhod proti domu.

Ob koncu smo soglasno sklenili, da bo naše druženje na Pokljuki postalo tradicionalno, zato se naslednje leto znova zberemo v prijetno urejeni koči ob robu gozda. Morda nam bo takrat vreme bolj naklonjeno za pohod v višje hribe.

Bilo nam je lepo, za kar smo zaslužni prav vsi udeleženci.                                         

Besedilo: Jana Fabjan

Fotografije: Jože Školč