V četrtek, 20. junija 2013, se je obetal vroč poletni dan. SVIZCI smo se podali na pot po hladu Trnovskega gozda. Pot nas je vodila preko Cola do Otlice, kjer smo si privoščili jutranjo kavico in nato naprej do Predmeje. Po gozdni cesti smo prispeli do Anine gozdarske koče in izstopili iz avtobusa. Prijazna prebivalca koče sta nas postregla s kavico, sokom in pijačo s smrekovimi vršički.

Pričelo se je naše spoznavanje in raziskovanje planote. Trnovski gozd je namreč kraška planota, ki je nastala kot nariv iz koralnih grebenov, ki so pred milijoni let nastali v morju. Tektonski premiki so plasti apnenca dvignili nad gladino morja in ustvarjeni so bili pogoji za  razvoj kraških pojavov kot so jame, brezna, škraplje, vrtače in žlebiči. V Trnovskem gozdu ni tekočih površinskih voda, vendar je zaradi zadostne količine padavin porasel  z mešanim bukovo-jelovim gozdom. Najvišji vrh je 1495 m visoki Mali Golak.

Naselij na tem območju je malo. Zgodovinski podatki o izkoriščanju gozda segajo v 16.stoletje, o prvih naseljencih pa v 17. stoletje. Les so uporabljali v ladjedelništvu, velik porabnik je bil Idrijski rudnik živega srebra, pomembno je bilo tudi oglarstvo in glažutarstvo. Za lažje izkoriščanje gozdov so bile zgrajene ceste, ki jih je projektiral Čeh Josef Ressel. Izdelal je tudi gozdarsko karto in načrt cestnega omrežja za Trnovski gozd.

Prebivalci tega območja so se preživljali tudi z lomljenjem ledu. Načrtno so ga začeli izkoriščati v 19. stoletju. Led so vozili v Gorico in Trst in od tam naprej v posebnih sodih na Dunaj in celo v Aleksandrijo. Rabili so ga za hlajenje sadja, zelenjave, piva in mesa. S pojavom hladilnikov je ta dejavnost zamrla. Danes se tu ukvarjajo s turizmom in živinorejo.
Na tem področju se stikajo tri geografske enote: alpska, dinarska in mediteranska.

Tudi  klimatske razmere so nekaj posebnega, pogosti so vetrolomi in snegolomi. Del Trnovskega gozda je v sedmih gozdnih rezervatih načrtno prepuščen naravnemu zaraščanju in obnavljanju in človek ne sme posegati vanj. Namenjen je spoznavanju rasti gozda v ostrih klimatskih pogojih, ki vladajo še posebej v mraziščih.

To je biotsko zelo pestro območje. Tu najdemo različne rastline in živali. Opazovali smo alpski srobot, rumeno milje, dvocvetno vijolico, marjetičasto nebino, dlakavi sleč - rododendron…Tu so doma medved, volk ris, jelen, gams, srna, divji petelin, ruševec, gozdni jereb, zajec, planinski orel, sova uharica, kune, jazbec….

Ogledali smo si naravna rezervata Smrekova draga in Veliko ledeno jamo v Paradani ter Malo Lazno, ki je botanični rezervat. Smrekova draga je ena večjih kraških globeli na Trnovski planoti. Zaradi usedanja hladnih zračnih mas v dno temperatura narašča z višino, kar je ravno obratno kot v gorah. Odraz tega pojava je tudi obrnjeno zaporedje vegetacijskih pasov. Na okoli 200 m višinske razlike se razvrstijo na robu mrazišča najprej bukov gozdov, nato bukovo-jelov gozd, sledi smrekov gozd in na dnu raste le rušje.

Ogledali smo si vhod v Veliko ledeno jamo. Jama je svetovno znana in je danes za oglede zaprta. Tudi tu smo opazili toplotni vegetacijski obrat. Ob vhodu v jamo je še ležala velika zaplata snega. Mala Lazna je golosek. Je botanično zelo zanimiva za raziskovalce. Tu se nahajata suh in močvirski travnik ter ponikalnica. Prvi je to področje  proučeval župnik Filipič. Opazili smo različne rastline: modri meček, plahtico, arniko, grebenušo, gorsko narciso, sibirsko peruniko…

Naš obisk Trnovskega gozda smo zaključili v gozdarski koči v Mali Lazni. Tu smo se odžejali in si ogledali zbirko starih predmetov, ki jih zbira lastnik koče. Dan je hitro minil ob prijetnem druženju in spoznavanju skritih kotičkov narave.

Zapisala Majda Kavčič
Fotografije: Sonja Zalar Bizjak