Kar nekaj lepih pohodnih poti je tudi po Beli krajin. Izbrali  smo pot, ki jo je pred dobrimi sto leti velikokrat prehodil pesnik Oton Župančič in da ne bi šel v pozabo, so mu Belokranjci uredili spominsko pot od Dragatuša do Vinice.

Slikovitost Bele krajine in tudi bedo takratnega življenja je opisal v svojih pesmih in na 13 km dolgi poti  smo doživeli razkošje raznolike narave in tudi kulturne dediščine te pokrajine.

Skoraj celotna pot je zajeta v krajinski park Lahinja, ki pa na skrajnem jugu prehaja še v park ob reki Kolpi. Po poti ob reki Lahinji od izvira so mokrišča, meandri in trstičje, ki je oaza za mnoge obvodne  živali, kot posebnost pa ptič vodomec. Kot zanimivost je tudi prazgodovinska poselitev in halštatsko grobišče. V Velikem Nerajcu smo pri ga. Veri izvedeli nekaj o etnoloških posebnostih v Beli krajini.

Ob obronkih gozda na vzpetinicah so lepo urejene vasice in mnogo obdelanih polj in travnikov. Kar skozi devet krajev pelje pot do Vinice. Krajino krasijo bele breze in steljniki, ko smo hodili proti vasi Perudina pa smo videli, da tudi tu uspeva vinska trta in obilo sadja,  predvsem orehov.

Po večinoma prehojenih kolovoznih ravninskih poteh, smo se povzpeli še po gozdni stezi do Žežlja, ki je najvišji hrib v tem okolju in ima višino nekaj čez tristo metrov. Z vrha pa je lep razgled na Vinico z okolico, pa vse preko Kolpe na Hrvaško.

Toliko lepot še ponuja ta pokrajina, da bi jo bilo vredno še obiskati, si vzeti čas za raziskovanje. Je malo oddaljena, a ko jo obiščeš enkrat, jo še drugič in tretjič. Gostoljubnost pa je že tako v ljudeh – Belokranjcih.

Zapisala: Ivanka Sluga

Slike: Karli Mesarič