Namesto deževnega četrtega torka smo se na pohod odpravili zadnji torek v novembru. Jutro je bilo mrzlo, a jasno in obetal se je lep sončen dan.

Že med potjo proti jezerskemu koncu smo zrli v zasnežene vrhove Kamniško Savinjskih Alp, ki jih je zlatilo vzhajajoče sonce.

Kako bomo uživali na Jezerskem v sončni pokrajini!  A naša pot se je obrnila pod severna ostenja, kjer ni sonca, zato je bilo še hladneje.

Od umetnega Planšarskega jezera, ki ima obliko srčka - spomin na ledeniško jezero, ki je začelo odtekati po letu 1348, ko je te predele stresel močan potres - smo mimo Anceljnove domačije zavili proti krnici Na Prodih.

Med potjo smo opazovali, kako je nekdanji ledenik, ki je polzel z gora, oblikoval  dolino.  S seboj je nosil ogromne balvane, pesek, in grušč. Pri spreminjanju pokrajine pa vseskozi delujejo tudi naravne sile (erozija, vetrovi, padavine, mraz, človek…).

Mraz smo vedno bolj čutili tudi mi, še posebno, ko smo se povzpeli Na Prode preko 1100 m visoko, prav pod ostenje, kjer stoji znamenita Češka koča na Spodnjih Ravneh.

Tam smo se seznanili z zanimivimi rastlinami in živalmi, ki jih lahko srečujemo v različnih letnih časih. Ob pogledih proti Češki koči smo le z Milanovo pomočjo prepoznavali najvišje vrhove Kamniško Savinjskih Alp, saj so s severne strani čisto drugačni. Le Skuta in jezik ledenika nam je bil bolj poznan. Nekateri so se spomnili Koče na Ledinah ali Vadinah, saj so na ledeniku smučali.

Vračali smo se mimo alpinističnega centra, dalje ob potoku Jezernica do Planšarskega jezera.

Pogled nam je ušel na Zgornje Jezersko, kjer stoji Šenkova domačija, ki je ohranila prvobitnost in  na Jenkovo kasarno, v kateri je muzej, … Misli  pa so bile  na s soncem obsijanem Pristovškem  Storžiču, kjer smo uživali nekaj tednov nazaj.

»Tamle je  Virnikov Grintovec, kamor je kar pestra pot,  prav malo truda pa bo treba do  prijaznega in toplega  gostišča Jezero,«  se je pošalil vodnik Milan.   

V tej samosvoji in odmaknjeni pokrajini smo doživljali bližino visokih gora,  prihajajočo zimo in povezanost ljudi z naravo.

Jezerjani pravijo, da je Jezersko najlepši kraj in mnogi jim pritrjujemo, zato ga bomo še velikokrat obiskali.

Zapis: E. Brelih

Slike: Sonja Zalar Bizjak, Milan Jerman