Že dolgo načrtovana Menina, ki se je večkrat izmuznila, je končno osvojena. Pa ne iz dolin, ampak  po neskončnih poteh po njenem vršnem delu v najlepšem možnem času; sončna prostranstva, žive pašne površine s čredami ovac, konj in krav, temne samotne globače z obilico motne vode, jezerca, vrtače, brezna, mogočni gozdovi, posamezne smreke, gosti sestoji bukev, prijazna tišina  in drobno alpsko cvetje. To je več, kot smo si  želeli in pričakovali, ko smo zapuščali dolino.

Višina ni posebno velika, le tja od 1200 do 1500 m, a so na Šavnicah in Golem vrhu ter Vivodniku čudovita razgledišča. V katero koli smer smo se obračali, je bilo kaj videti. Od Snežnika do Medvednice, od Ojstrice do Triglava… in vse vmes  je bila nagrada za sicer sproščujočo  sprehajalno hojo – malo gor, malo navzdol po mehki gorski trati, po senčnem gozdu,  med vrtički, kjer gorski škrati čuvajo kamniške murke, malo po apnenčevih in dolomitnih skalah, ki se nastavljajo, da le dobimo občutek, da smo v sredogorju, kar  Menina je. Na koncu proti Golemu vrhu  pa  strm vzpon, da smo na polno zadihali svež gorski zrak.

Na jasi pod najvišjim Vivodnikom vabi prijazna obnovljena koča, kjer smo si  po povratku potešili žejo in lakoto. Nasproti se dviga hrib Špic z antenami in kapelico, ki so jo postavili pastirji v zahvalo za dobro pašo.

Da bi začutili obsežnost Menine planine (od Z do V cca 20 km, od S proti J cca 10 km), kajti prehodili smo le majhen vršni del, smo se od koče zapeljali mimo jezerca Biba in Planine Biba v Tuhinjsko dolino, prej pa iz Zadrečke doline do parkirišča.

Ob prihodu na Vrhniko smo si prijateljsko zaželeli, da se v jesenskem času vrnemo na pohode vsi zdravi in polni energije.

Našim  vodnikom smo se zahvalili za kvalitetno in uspešno vodenje, vsem planincem,  pohodnikom in ljubiteljem narave pa želimo čim več planinskih užitkov in varen korak, koder koli bodo občudovali lepote narave.

Besedilo: Jože Brelih

Slike: Sonja Zalar Bizjak