Odmor za novoletne praznike je bil kar predolg in komaj smo čakali na prvi pohod. Ko smo v oblačnem jutru sedli na avtobus in izvedeli, da gremo malo dlje, kot je bilo planirano, smo bili kar veseli.

Ob intenzivni izmenjavi vtisov iz minulih prazničnih dni, je vožnja do Idrije hitro minila. Spreten šofer nas je pripeljal po zaviti cesti do parkirišča pod Kalvarijo v neposredni bližini psihiatrične bolnice. Tam smo izstopili in se podali na pot mimo kluba idrijskih študentov, imenovanem Swenak. Na poti proti kmetiji Lomar smo splašili gamsa, opazovali lepe grme lovorolistnega volčina in nazorno videli, kako v plasteh dveh različno odpornih kamnin  nastaja spodmol. Prav kmalu smo bili na sedlu med Kobalovimi planinami in Cerkovnim vrhom, kjer smo se ustavili za kratko okrepčilo. Nekateri smo  upali, da bomo srečali prijaznega gospodarja, katerega poznamo že od prejšnjih pohodov. Ko smo se že odpravljali, se je pripeljal z doline, nas prijazno pozdravil, mi pa smo mu zaželeli hitrega okrevanja po poškodbi noge.

Odpravili smo se naprej proti vrhu Kobalovih planin, ki so visoke 834 m, ter ob poti opazili precej veliko rastišče rododendrona. Še kratek vzpon in že smo bili na vrhu pri oddajniku, kjer smo opravili skupinsko fotografiranje. Pot smo nadaljevali po gozdnatem grebenu Kobalovih planin in se počasi spuščali v smeri Kanomeljskega prevala, odkoder smo se mimo kmečkega turizma Podobnik in psihiatrične bolnišnice vrnili do avtobusa pri Kalvariji. Odpeljal nas je v Idrijo, kjer smo si v gostilni Kos privoščili okusen trojček idrijskih žlikrofov.

Po tem prijetnem postanku smo se odpravili proti domu, kamor smo prispeli polni lepih vtisov v poznih popoldanskih urah.

Zapisal: Janez Kenk

Fotografije: Jožef  Miklavčič