Skorajda že pravo jesensko vreme nam je zadnji torek preprečilo lepe sprehode po planinah v okolici Planine Kuhinje. Tudi drugod po Sloveniji nam vremenska napoved ni bila najbolj naklonjena, a v planinski skupini Zimzelenih velja moto: »Samo da gremo.«

In tako smo kot izhod v sili izbrali pot z Vač na Zasavsko goro. Kljub neprestano grozečim oblakom polnih dežja smo pot opravili brez kapljice dežja, le-te so nas čakale ob povratku na Vrhniko.

Sicer pa je pohod, po nam že večkrat prehojeni in znani poti, minil v vedrem in nasmejanem razpoloženju, za katerega je na začetku poti z malico, v Hotiču s kavo in ob povratku s potico, poskrbela naša slavljenka Cvetka. Res hvala ti za vse dobrote in da bi še dolgo skupaj hodili ob takem vzdušju.

Kljub soparnemu vremenu je neverjeten tempo pohoda narekoval naš »povratnik« Janko, ki je po hudih zdravstvenih težavah dokazal, najprej sebi in nato še vsem ostalim, da, kljub zdravju in letom, lahko še marsikoga užene v kozji rog.

»Podlesni črnilec, koprivasta zvončica, ozkolistni vrbovec ali ciprje; podlesni črnilec, koprivasta zvončica, ozkolistni vrbovec ali ciprje, podlesni ….« je odzvanjalo na repu 28 glave kolone, kajti Elica nam je iz svojega bogatega rožnocvetnega zaklada tokrat prizanesla in nam predstavila le te tri lepotice iz enega samega razloga, da si bomo vsaj te tri lahko zapomnili. In ne boste verjeli, res smo se jih.

Seveda pa smo ob poti zaznali vse njene znamenitosti: rojstno hišo odkritelja vaške situle – Janeza Grilca, njene povečane »sestre«, novo obeležje vojvodinji Mercklenburški, ki je v tem območju izkopavala grobišča s skeletnimi grobovi iz železne dobe, vedno izstopajočo cerkev Marijinega rojstva na Zasavski gori in v njeni bližini  planinski dom s prijaznima oskrbnikoma, ki sta uspela zadostiti vsaki naši želji.

Da, lep dan nam bo ostal v spominu in ponovno smo dokazali, da se ne damo kar tako.

Besedilo: Milan Jerman

Foto (v megli, oblakih in sopari): Karli Mesarič in Milan Jerman