V maju nam je pohod odpadel; bilo je premalo prijavljencev. Zato smo junijski termin čakali kar z malo tesnobe, da se stvar ne bi ponovila. Zbralo se nas je 23 in lepo poletno jutro smo se odpeljali proti Gorenjski. Mnogo smo si imeli povedati, a nismo prezrli prelepe pokrajine, ki je »bežala mimo nas«. Kar hitro smo bili v Planici, kjer smo se zazrli v nove skakalnice; vendar stroji še kar brnijo – Planica je še vedno veliko gradbišče.
Krenili smo po predvideni poti proti Tamarju.
Milan nam je spotoma predstavljal mogočne stene in vrhove Ponc, Mojstrovke, manj prijazen obraz Slemenove špice, nazadnje pa se je pred nas postavil še mogočni lepotec Jalovec s svojo diamantno silhueto.
Milan je v objektiv ujel še živahno kačo, Elica pa je opozarjala na botanične zanimivosti alpske flore.
Tako smo občudovali drobne modre navadne mastnice in bele alpske mastnice, trilistne vetrnice…
Ko pa se je odprl zgornji del doline – Tamar - so se zableščale skupine zlatorumenih pogačic in še obsežnejše bele preproge alpske velese.
Mnogo občudovanja je bil deležen slap Nadiže, ki se je lesketal po pobočju Ponc in se umirjal v potoku. Ta se kmalu zgubi v produ.
Prevzeti od lepot alpskega sveta smo posedli pred kočo in se okrepčali z dobrotami njene kuhinje; še največ pohval so bili deležni različni štruklji.
Ogledali smo si še kapelo Marije Pomagaj z mozaikom umetnika Marka Rupnika ter prebirali imena ponesrečenih v okoliških stenah – preveč jih je!
Preživeli smo lep dan; oh, pa še kdaj! Hvala Elici in Milanu.
Zapis: Vika Končan
Foto: Milan Jerman
