S parkirišča v Podnanosu smo po asfaltu  mimo znane Tavčarjeve hiše prišli do vasi Orehovica in prečili potok Pasji rep. Polagoma smo  med vinogradi za vasjo prišli na obrobje  hriba, ob njem do zanimive kamnite kapelice. Pod njo je na visokem boru odzvanjal  čisti glas zvonca,  ko so  pohodniki vlekli za verižico in upali na izpolnitev skritih želja.

Hojo smo nadaljevali skozi borove in hrastove gozdove. Pod »gojzarji« je škripal sneg, na platno jasnega neba pa so se risale krošnje borovcev in hrastov. Mimo znamenja smo se zagrizli v kratko strmino in prišli na vrh  Kjecl z miniaturnim Aljaževim stolpom. Po gozdni poti smo se povzpeli še na vrh Socerb s cerkvico Sv. Socerba. Pod seboj smo gledali Vipavsko dolino,  strme stene nad njo  in od snega pobeljeni hrbet Nanosa.

Skozi obširna  področja porasla s hrastom, smo postopno prišli do grebenske poti, pod katero se je razprostiral Kras. V poplavi dreves je bilo le sem pa tja opaziti strnjeno vasico. Daleč na obzorju je bila Sežana,  na grebenu nasproti pa je iz temine dreves izstopala vas Tabor. Počasi smo se spuščali in mimo zamrznjenega ribnika pod cerkvijo Sv. Ane prešli na travno področje. Še vedno smo uživali ob pogledu na Nanos, ki je postajal vedno bližji, kakor da bi hodil z nami. Na grebenu pred seboj smo opazili  hiše vasi Vrabče, se sprehodili med kamnitimi hišami in se nato vrnili do križišča, kjer smo zavili proti  Podnanosu.

Asfalt smo kmalu zapustili in se po gozdni poti postopno spuščali v dolino. Med potjo smo  prečili potok Pasji rep. V zatrepu doline  Pasji rep nas je visoko v nasprotnem bregu pričakala ena sama hiša, naokoli pa  nešteta drevesa ozaljšana z bršljanom.  Potok Pasji rep je žuborel dalje, nas pa je spremljala tišina doline posute z vinogradi, vse do prvih hiš v vasi Orehovica. Skozi drevored orehovih dreves smo zapustili vas in se čez travnike vrnili do Tavčarjeve hiše v Podnanosu. Kratek ogled Podnanosa  je presenetil. Kraj  je navdušil s  svojo arhitekturo, ki me spominja na  stara obmorska mesta.

14 km  dolga prehojena pot je bila zaključena. Toliko na novo odkritega sveta v enem samem dopoldnevu, sem se nasmehnila. Skozi steklo avtobusa  sem opazovala vedno več snega v bežeči pokrajini. Vedno več snega, pomislim,  v meni pa vedno manj želja po tujini, ko je  tu doma še nešteto  skritih biserov, področij, kjer še nisem bila.

Zapisala:     Marija Dolinar

Fotografije s pohoda si lahko ogledate na spodnji povezavi.