V soboto, 12. 2. 2022, smo se na zbirnem mestu odločili, da se odpeljemo proti Primorski.

Roman je že vedel kam nas bo popeljal. Jutro je bilo hladno, a med vožnjo po avtocesti se je že kazalo sonce.

Vas Movraž je bilo naše izhodišče. Vas leži v Movraški vali , ki je manjše kraško polje bogato z rodovitno zemljo. Nastalo je iz debelih peščeno ilovnatih nanosov. Pot smo začeli navkreber v smeri Kuka, njegov vrh je na višini 498 m. Ob vzpenjanju je s pobočja lep razgled na vas Movraž in celo

Movraško dolino. Z vrha travnate planote je lep razgled na Slavnik, Črnokalski viadukt, Trst, Učko…

S poti nas je Roman usmeril v jamo Tri učke, kjer smo našli zavetje pred vetrom za prvo malico. Po okrepčilu smo pot nadaljevali proti Lačni, v smeri spodmolov na Kraškem robu, imenovanem tudi »ušesa Istre«, ki so velika naravna znamenitost. To so do 28 m visoke pečine, v katerih so trije večji spodmoli s 17 m visokim stropom. Pod njimi je sončne žarke že lovilo nekaj pohodnikov in tudi mi smo se jim pridružili. Tod gnezdijo ptice – skalni golobi, krokar in puščavec, zato v času gnezdenja dostop do spodmolov ni dovoljen. Navzdol seže lep pogled na vas Mlini ob meji s Hrvaško. Po postanku smo se ustavili ob naravnem kamnitem mostu v neposredni bližini, ki meri v dolžino 6 m in višino 4 m.  Pohod smo nadaljevali nad pečinami po travnati in delno kamniti poti ter imeli ob hoji lep razgled daleč naokoli. Na hribu nad Sočergo leži cerkev Sv. Kvirika, ki je obdana s pokopališčem in kamnitim zidom. Od tu smo se v vas Movraž vračali navzdol po poti, ob kateri je postavljen križev pot. Ob prihodu v vas smo na travniku opazovali konje in osla, ki so se razposajeno pasli. Preden smo prišli do avtomobilov, smo sredi vasi, z vodo pogasili žejo. Za zaključek krožne poti po slovenski Istri, smo se ustavili v kraju Gračišče, kjer nas je na bližnji osebni praznik spomnila Mateja. Zaželeli smo ji še veliko zdravja in skupnih pohodov.

Na Vrhniki smo prijetno utrujeni družno ugotovili, da je za nami spet en prijeten, aktivno preživet dan v naravi, za kar gre zahvala vodniku Romanu, Jožetu in organizatorki Suzani.   

Triglavke