Logo MojaObčina.si
DANES
18°C
8°C
JUTRI
25°C
7°C
Oceni objavo

Triglavke so že drugič prehodile SPP

Slovensko planinsko pot so odprli 1953. leta. Povezuje najlepše predele Slovenije. Doživela je nekaj sprememb, od leta 2013 je njena skupna dolžina 599 km, od tega je 45,2 km vzponov in 45,5 km spustov. Hoja po njej je varna, označena z znano Knafljevo markacijo, poleg nje pa je še rdeča številka 1. Obiskati je potrebno 58 planinskih koč.

Triglavke so jo uspešno prehodile že dvakrat. Prvič v letih 1995-2003, drugič pa od 2011 do 2018. Na pot smo se odpravile enkrat na leto za pet dni.

Pot nas je peljala od panonskih nižin čez gričevja, skozi vinograde, preko planot čez doline, skozi soteske, čez polja in planine do gorovij, po skalah in snežiščih, mimo prepadov, brezen, jezer, slapov, skozi podzemeljske jame, mimo kraških vrtač do blagih obmorskih brd do morja.

Povsod smo srečevale prijazne domačine. Zanimivo je z njimi poklepetati, poslušati njihova narečja, pohvaliti rože na oknih in pobožati čuvaja. Večkrat nam ponudijo svoje dobrote in seveda kapljice za zdravje. Lep občutek je ko ugotoviš, da smo veseli drug drugega. 

Zanimivo je premagovati razdalje ob klepetu. Veliko časa imamo, lahko si sam s sabo, ali pa se pridružiš pogovoru ki te pritegne. Počasi pozabljamo na vsakodnevne skrbi. Pot nas združuje, vedno laže se pogovarjamo in rešujemo tudi težje probleme. Zelo modra ugotovitev je, da je življenje eno samo valovanje: dan in noč, gor in dol, sreča in bolečina, sonce in dež, jok in smeh. Zavedanje vsega tega ti pomaga do spoznanja, da imaš marsikaj rad, da povsod cvetijo rože tudi zate. Zavemo se vsega lepega, ki se nam vsak dan dogaja. V sebi začutimo moč, ob taki priliki se mi vedno v uho prikrade vesela Čemažarjeva “viža”:

Čez zelene trate, grem med hribe v svate,

srečen sem vesel, da bi ves svet objel!

Letos smo prehodile zadnji del te prekrasne poti. Lani smo končale z Nanosom in spustom v Razdrto. Tako zjutraj ni bilo težav s smerjo, Nanosu obrnemo hrbet, pa gremo. Četica se izgubi med cvetočimi travniki, izgine v senčne gozdove, pa zopet zakorači na obširne planinske pašnike pod vrhom Vremščice. Cerkvica sv. Urbana, ki jo je izdelovalec v veliki meri klesal ročno, na vse naredi močan vtis. Med spuščanjem proti Divači, se je stemnilo in zagrmelo. Velike kaplje so prešle v močan naliv, ki ni odnehal, dokler nismo bile vse mokre, od glave do pete. Ne, naliv nam ni vzel dobre volje, od srca smo se nasmejale druga drugi, ko smo zlivale vodo iz čevljev. Lepo je bilo spati v udobnem hostlu Škrla blizu Škocjanskih jam.

Drugi dan moramo videti Matavun, Artviže, Slivje, jamo Dimnico, Markovščino in Skadanščino, končni cilj pa je še zadnji tisočak Slavnik. Hojo začnemo po mokri travi, nadaljujemo v bukovih in hrastovih gozdovih, po območjih medveda, po slemenih brkinskih gričev, med tipičnimi vasicami, mimo starih cerkvic in lepih domačij. Začenja se kamniti kras z brinjem in grmičjem. Po kolovozih obdanih s suhozidom prisopihamo do kraških travnikov pod vrhom Slavnika. Zopet se začenjajo visoke trave in rožice, rožice. . . Kako je to lepo! Z zadovoljstvom opazujemo prehojeno pot, žareče sonce pa počasi tone v morje.

Jutro tretjega dne nam vliva dovolj poguma za spust v Prešnico in nadaljevanje skozi Petrinje in Kastelec do Socerba in Ospa. To sta se dva biserčka na naši poti. Prvi očara z lepimi razgledi z vrha Kraškega roba na Tržaški zaliv in okolico, drugi gnezdi v zavetju pod njim, na obronkih rodovitne doline. Nad malo slikovito vasico s strnjenimi hišami, cerkvijo in ozkimi ulicami, se dvigajo navpične, previsne stene, ki so pravi raj za plezalce. Še posebej lepe pa so zvečer, ko jih zahajajoče sonce odene v toplo, zlato barvo. Trenutki, ki ostanejo.

Četrti dan nas čaka zmaga in slovo. Z mešanimi občutki krenemo navzdol med oljke in trte. Vzpon na Tinjan nam ne dela težav. Ves čas vemo, da je v bližini  Roman z mrzlo pijačo. Prijetno smo presenečeni, ko nas v Urbancih prijazno sprejmeta Vrhničana Majda in Marjan. Lepo je bilo posedeti in si nabrati novih moči. Postaja vroče, hoja med trtami, v opoldanski pripeki ni ravno prijetna. Gledamo naše morje, želimo si sezuti prepotene čevlje in počasi zabresti vanj. Vemo, da to še ne bo tako kmalu. Prepešačiti moramo še preko Hrvatinov, šele nato sledi dokončni spust. Še preden nam je to uspelo, nam je načrte preprečil dež. Tako smo brez kakega velikega vzhičenja pritisnile še zadnji žig. Dobro da nas je čakalo še srečanje s piknikom.

V lepem oljčnem gaju sta nas sprejela Triglavka Mateja in njen Jože. Ob dobrem fižolovem obroku, lepo pečenem mesu, solati in pijači, smo hitro pozabile na utrujenost. Marjanu, Slavi, Mari in Jožetu, smo hitele pripovedovati o dogodivščinah med potjo.

Na letošnjem pohodu je doktoriral Roman, tik pred zdajci je prevzel odgovorno nalogo, voziti naše spremljevalno vozilo. Sliši se enostavno, v resnici pa to ni lahko. Poznati moraš vse poti in bližnjice, kupiti kar ti naročijo in biti pravočasno na dogovorjenem mestu. Za vsem tem se skriva velika odgovornost. Roman, hvala, dobro ti je šlo!

Kot vedno sta brez napake opravila svoje delo vodiča Bogdan in Jože. Seveda smo hvaležne tudi vama.

Triglavki Cilka in Irena, sta poleg svoje osnovne naloge, dobro skrbeli še za prehrano in dobro počutje. Uspelo vama je, kar tako naprej!

Zelo prav so nam prišla Telekomova darilca, velikokrat je težave rešil Šušteršičev Triglavski dohtar, lepo in varno se je vozila naša prtljaga, v kombiju Robija Veharja. Svoj prispevek je dalo tudi Javno podjetje Komunala Vrhnika. 

Vsem se od srca zahvaljujemo! 

Zapisali: Ivi in Mateja

Foto: Ivi, Mateja in Jože

Oglejte si tudi