Minilo je štirideset let, odkar so trije Vrhničani Lenč, Pavkar in Urh prvič prehodili pot od Vrhnike na Triglav. V letu, ko se je rojevala samostojna Slovenija, se je Lenču porodila krasna misel: Prav bi bilo, da bi tudi nežni spol doživel čar pohoda. Ideja se je prijela, ženske smo se z navdušenjem začele prijavljati. Že na prvem sestanku se je odločil, da bomo njegove »punčke«. Od takrat smo to pot prehodile devetkrat. Spomin na naš prvi pohod je lep. Tudi letos smo se večkrat s spoštovanjem spominjale Lenča. Z Damjano sta poskrbela za vso organizacijo, z Ilčkom sta prehodila skoraj celotno traso, Metod in Martin sta skrbela, da nismo bile žejne in lačne.

Tako je bilo prvič, bogato in polno doživetij. V nas je zrastla trdna odločitev o vsakoletnem nadaljevanju. Žal nas je Lenč zapustil še pred tretjim pohodom. Njegove punčke hodimo v njegov spomin. Prvo leto ga je zamenjal Jože, naslednje pa Bogdan.

Jutro, na dan letošnjega pohoda ni bilo preveč obetavno, a smo kljub temu z veseljem krenile na pot. Hoja mimo Kurena do Jamnika, kjer nas je čakal dober rogljiček je hitro minila. Tudi nadaljevanje čez Peske do Smrečja ni prineslo nobenih težav. Po obilni malici smo z lahkoto nadaljevale pot po Žirovskem vrhu z Javorčem v Lajše in Gorenjo vas. Pred Hotavljami je začelo deževati. Z odprtimi dežniki smo prišle na piknik prostor ob Poljanski Sori. Marjan je s pomočjo kuharic postavil pravi beduinski šotor. Za kosilo smo pojedle okusne čufte, ki jih je že doma pripravila Irena. Kljub dežju je bilo vzdušje prijetno. S hojo smo nadaljevale skozi Hotavlje, po dolini Kopačnice, do novo nastajajočih toplic pri Topličarju. Med pitjem kave je začelo močno deževati. Do večera smo prispele do spodnje postaje smučišča Počivalo, kjer smo prenočile v prijetnem apartmaju Gatej.

Veselo je bilo naslednje jutro. Dobro naspane smo v lepem vremenu začele s hojo mimo Jureža v zgornji Davči, po pobočju Porezna, mimo Podhočarja na Petrovo brdo. Med potjo smo nabrale veliko lisičk in lepe jurčke. Irena je takoj določila, da bo iz njih skuhala okusno večerjo. Po zelo okusnem sladkem zelju, nas v vročini ni mikal vzpon preko Vrha Bače in Koble. Raje smo se spustile v Podbrdo in se z vlakom skozi tunel zapeljale v Bohinjsko Bistrico. Pot po kolesarski poti iz B. Bistrice v Staro Fužino je bila dolga in naporna. Potolažile smo se v razkošju na travi, ob večerji z gobami. Pred spanjem  v planinskem domu v Vojah, smo si pripravile nahrbtnike za tri dni in se posladkale z borovnicami, ki jih je prinesel Jože.

Z obteženimi nahrbtniki smo se povzpele preko planine Blato, planine Krstenice in planine Jezerce na Velo polje. Zaradi dežja smo vedrile  kar v sirarni pod Vodnikovim domom. Pastirja sta nam skuhala kavo, narezala sir in postregla s kislim mlekom. Ko je dež ponehal, smo nadaljevale skozi Velsko dolino proti Doliču. Na pol poti je že spet začelo deževati, vedno pogosteje smo prečile sneg. Ko se je spustila še megla, so postale razmere čisto zimske. Z dobro orientacijo naših vodičev, smo srečno prišle v Tržaško kočo na Doliču.

Zbudile smo se v pričakovanju vzpona na Triglav. V meglenem jutru smo šle na Planiko. Kadar se je megla vsaj malo umaknila, nam je Bogdan poimenoval vse vrhove, ki so se videli. Ob opazovanju vrhov, smo se tudi odpočile. V dobrih dveh urah, smo se razveselile toplega čaja v Planiki. Med pitjem nam je pogled uhajal  proti vrhu, ki je bil skrit v oblakih. Želja, da ga osvojimo je bila vedno večja. Končno je padla odločitev: Gremo! Če ne bo šlo se bomo lahko obrnile. Zaradi zahtevnega vzpona, smo si nadele zaščitne čelade. Kljub slabi vidljivosti je bilo razpoloženje dobro. Ko pa smo tik pod vrhom prvič zagledale Aljažev stolp je bilo veselje nepopisno.  Meglo je prav gotovo razgnal Lenč.  Ob osvojitvi vrha nas je pozdravilo celo sonce. Nobena ni skrivala solz sreče.

Ob povratku na Planiko so vsem žarela lica, pogledi so uhajali nazaj, gor v strmo ostenje, preko katerega so se podile megle ali pa jih je za kratek čas obsijalo popoldansko sonce. V očeh vodičev smo videle srečo.

Pot do Kredarice je minila v podoživljanju trenutkov na vrhu Triglava- simbola slovenstva. Večer na Kredarici je minil v izmenjavi spominov o prehojeni poti  Povžarjev in Triglavcev, ki sta se tudi udeležili  jubilejnega pohoda.

Tudi zadnji dan, ko smo se spuščali na Pokljuko, nas je motil dež. Skale so bile spolzke, zato tudi tu previdnost ni bila odveč. Utrujene in mokre smo končno prišle na cilj. V dobro voljo nas je spravilo druženje pod napuščem vojaškega objekta. Pojedle smo še vso hrano, ki nam je ostala in se z avtobusom odpeljale na Vrhniko. Pri Kranjc smo se razživele ob dobri jedači in plesu.

V vseh dneh pohoda sta nam bila v veliko pomoč  vodnika  Roman in Jože. Posebno se zahvaljujemo Marjanu, ker je ustregel vsaki »babji muhi« in razumel sitnobo, ki jo stresajo »zmatrane« punčke. Za uspešen pohod je »kriva« šefica Cilka.

Pohod smo opravile ob donatorski podpori: Telekom Slovenija d. d.; Ljubljana;  Fortrade d.o.o., Vrhnika; JP KP Vrhnika d.o.o., Vrhnika; Andreja Križan, Vrhnika; Krka d. d., Novo Mesto; Borut Mrak, Vrhnika; Robi Vehar, Bevke; Unichem d.o.o, Sinja Gorica in Jože Šušteršič, Vrhnika. Tudi njim najlepša hvala za nesebično pomoč.

Zapisala: Mateja in Bogdan

Foto: Jože Školč