Po daljšem septembrskem deževju se je nebo zjasnilo. V četrtek, 21. 9. 2017, nas je na pohodu spremljalo sončno in toplo vreme. SVIZCI smo se tokrat podali v Vipavska Brda,  kjer nas je Sonja popeljala po Vertovčevih poteh.

Pot smo pričeli s počasnim vzponom v vasici Dolenje in takoj za vasico  imeli priložnost opazovati geološko sestavo tal. V plasteh fliša je bogato nahajališče fosilnih morskih ježkov, polžkov in školjk, nekoliko višje ob cerkvi svete Marjete, zgrajene leta 1646, pa je nahajališče redkih koral.

Pot smo nadaljevali proti vasi Planina. Proti severu se nam je odprl pogled na Trnovsko planoto z vrhovi Kucelj, Čaven in Sinji vrh. Na Planini smo se ustavili ob sedanji stavbi krajevne skupnosti, ki je bila okrog leta 1750 last kartuzijanskega  samostan iz Bistre. V okolici Planine dobro uspeva vinska trta sort zelen, pinela, rebula in  malvazija ter sadno drevje in kostanj. Tu je od leta 1808 do leta 1813 služboval duhovnik Matija Vertovec. Domačine je učil vinogradništva, vinarstva in kletarstva. Bil je prvi, ki je sistematično pristopil k pedagoškemu poučevanju otrok in odpravljanju nepismenosti odraslih.

Čez preval Trešnik smo nadaljevali pot med vinogradi do zaselka Jakulini, kjer smo se ustavili ob Vertovčevi rojstni hiši. Leta 1784 rojeni Matija Vertovec je eden najpomembnejših strokovnih piscev 19. stoletja.  Kot duhovnik je služboval v Vipavi, na Planini in v Podnanosu, kjer je leta 1851 umrl. Svoje življenjsko poslanstvo je uresničeval z izobraževanjem ter moralno in versko vzgojo preprostih ljudi. Prvi je v slovenskem jeziku pisal o vinogradništvu, vinarstvu in kletarstvu, o uporabni kemiji,  astronomiji in o splošni svetovni zgodovini. Leta 1850 je izdal zbirko svojih pridig z naslovom Shodni ogovori. Slovstveni zgodovinarji utemeljeno domnevajo, da je Prešernu dal pobudo za Zdravljico, Petra Kozlerja pa je spodbudil k izdelavi Zemljevida slovenskih dežel, ki je izšel leta 1853. Matija Vertovec je bil že za časa svojega življenja cenjen in spoštovan zaradi svojega strokovnega dela in skrbi za majhnega človeka, njegove vsakdanje težave in pričakovanja.

Iz Jakulinov smo se napotili v Šmarje, kjer smo zaključili naš pohod. Sledila je še vožnja skozi Velike Žablje do Ajdovščine in čez Col proti domu.

Zapisala Majda in Franci Kavčič, Logatec

Fotografije: Sonja Zalar Bizjak