Z Vrhnike smo se odpeljali okoli šestih zjutraj, da bi se izognili padavinam popoldne in v Mostu na Soči prečili Sočo ter se po prenovljeni poti v pobočju Sabotina dvigali nad Novo Gorico ter nad meglice, ujete v hribovja nad dolino Soče.

V Gonjačah smo se ustavili na hribu Mejnik s 23 m visokim razglednim  stolpom s 144 stopnicami ter se razgledali po valoviti pokrajini z griči in vinogradi,  naselji in zaselki Goriških Brd z obrisi Alp, Dolomitov ter Tržaškega zaliva v daljavi, ob sestopu s stolpa pa smo brali Bevkov citat na spomeniku žrtvam druge svetovne vojne na desnem bregu Soče ( delo kiparja Janeza Boljke).

V zaselku Lipa pri gostilni Peternel smo izstopili in se napotili med vinograde Na Krnicah ter po kolovozih prišli  na grebenske poti nad dolino potoka Kožbanjšček na desni in  Italijo s Furlanijo na levi. Četudi strmina ni bila izrazita, je sonce pripekalo in sem si oddahnila, kadar je pot prehajala pod objeme dreves,  ki so  pri preurejenem športnem objektu izrazito dišala po lipovem cvetju. Čez čas smo prišli do Vrhovelj pri Kožbani  in mimo novo posajenih trsov trte na hrib s cerkvijo sv. Andreja. Iz okoliških vasi je odzvonilo poldne, ko smo odlepili svoje poglede od  vinogradov  in  pokrajine v daljavi. Kmalu smo v daljavi zagledali greben Korade,  krenili navzdol po bližnjici do Brdic in mimo  češnjevih dreves ter ob samotni kmetiji  prišli do korit potoka Kožbanjšček, do Krčnika. Krčnik s koriti in z naravnim mostom je zavarovan kot naravni spomenik.

Hojo smo nadaljevali  ob potoku  Kožbanjšček in se po slabem kilometru ponovno ustavili ter posedli po obrušenem skalovju v Kotlinah, med katerimi  se voda v slapovih preliva čez skalovje  in  ob naravnih pregradah ustvarja čudovite tolmune. Gledala sem njih modrino in v majhni skalni kotanji opazila planinskega pupka, ki je leno prekladal svoje nogice.

Avtobus na cesti je zabrnel in nas peljal do vasi Šmartno  z obzidjem in sedmimi stolpi.  Sprehodili smo se po "gasah" do cerkve sv.  Martina s poslikavami slikarja Toneta Kralja, nato pa  pri gostilni Turn posedli okoli miz pod  senčniki.  Po prvem požirku bevande ali piva, pa so senčniki postali dežniki, saj je nad nami zagrmelo in naslednji  trenutek se je tako "usulo" z neba, kot da ne bo nikoli nehalo.

In je padalo tudi še potem, ko smo se v nalivu  vozili skozi Novo Gorico.  Pokrajina skozi okno je izginila za deževno zaveso, mene pa je preživeti dan  še enkrat odpeljal  na poti in razglede po Brdih,  po "slovenski Toskani", kot je Goriška Brda  poimenovala moja soseda v avtobusu.

Besedilo:     Marija Dolinar

Fotografije: Tatjana Rodošek