Meglenega jutra sredi decembra smo se odpeljali v smeri  sončne Ajdovščine in  pri Športnem parku Pale stopili na naravoslovno učno pot ob reki Hubelj. Ob šumenju vode smo občudovali številne drevesne vrste od divje češnje in belega gabra do divjega kostanja in robinije (neprave akacije). Mimo Prereza gozdnih tal in Pobočja breče smo se spustili v korito do struge, pomočili prst v hladno, čisto vodo in prišli po urejeni poti do izvira Hublja ter osupnili ob pogledu na slapove visoko v strmih stenah Šturske gore,  ki sto metrov  nad dnom Vipavske doline padajo po skalah v šumečo  strugo  in dalje proti Ajdovščini. Vmes smo pogledovali osvetljene vrhove Gore in se pri smerni tabli  odpravili naprej proti Otliškemu oknu.

Gmajna golih dreves in grmovja je razgaljala področje vse do belega Čavna, a pogledi so že preiskovali osamele balvane pod pobočjem sten in vrhove Roba visoko nad nami.  Hodili  smo po kamniti kraški pokrajini, po poteh iz utrjenega grušča, se v ključih dvigali in puščali spodaj mesto Ajdovščina. Par trenutkov smo obstali ob skali z legendo o nastanku Otliškega okna in se ponovno zagrizli v stezo ponekod že rahlo pomrznjenih kamnov z ostanki snega. Nazobčane skalne škrbine v daljavi nad nami so kakor  postave okamnelega mesta nemo opazovale kolono pohodnikov pod seboj, ki se je  ustavila pred  skalovjem z markacijo in tablo Vrh Klučev. Pot levo čez lijak je bila poledenela, tako da smo vzpon na tej točki zaključili, se obrnili in v opoldanskem soncu prišli  nazaj do izvirov, posedli naokoli in si vzeli čas za legendo o velikanu in nastanku izvirov ter imena Hubelj, čas za doživljanje pravljičnosti te vodne lepote, ki se zaradi hidroloških in geomorfoloških značilnosti  uvršča med naravno dediščino  Republike Slovenije.

Po oznakah naravoslovne učne poti smo se pomikali  po delno poraščenem svetu na Školu  z razgledom  na Ajdovščino, Vipavsko dolino in čez.  Pot čez kraške travnike je dajala občutek svobode, ki jo tu najde tudi kraška burja in jo v daljavi ne zaustavi niti pobočje Čavna. Kolona Sončkov se je  kmalu zasukala levo navzdol in skozi varovalni gozd  smo prišli do zaključka učne poti pri mogočnem drevesu lipovec.

Sproščenost in razigranost pohodnikov je napolnila avtobus,  kot da so se  ujeli na njegova okna utrinki z izleta, ki niso pojenjali greti niti med vožnjo ob poplavljenem Planinskem polju,  saj smo v tem dnevu začutili skoraj pomlad tik pred Božičem in tisto moč narave, ki daje in jemlje ter ima vedno zadnjo besedo, tako da bo Otliško okno z lahkoto počakalo za drugič.

Besedilo:     Marija Dolinar

Fotografije: Tatjana Rodošek