Na zborno mesto smo v močnem jutranjem nalivu prihajali z dežniki in ugibali, kam nas bo tokrat popeljala planinska vodnica. Zaradi dežja je izbrala rezervno turo.

Avtobus nas je odpeljal v Podlipo. Mimo cerkve in čez potok Hlevščico smo se dvignili proti Podpesku v hrib, ki se je po strmem delu zravnal med pašniki. Krave na paši so dvignile glave in radovedno pritekle do električnih pastirjev ob cesti. Skozi kaplje dežja in kopreno meglic smo videli podlipsko dolino in zadnje luči avtov, ki so vijugali po dolini. Mimo kmetije Rihar smo nadaljevali hojo čez valovito travno področje, v ozadju obdano z gozdom. Zeleni pašniki so bili kakor oživeli od dežja in nudili svojevrsten kontrast mešanemu gozdu, obarvanemu z rumeno in zlato. Hodili smo mimo samotnih kmetij ter občudovali red okoli njih. Po kolovozu smo se spustili čez travnike do Rastovk in se skozi gozd ponovno dvignili, do ceste Zaplana–Rovte. Krenili smo proti Zaplani, kjer smo na pašniku opazili zanimivo škotsko govedo.

Ulovka je bilo ovito v meglo. Sledil je zanimiv prehod čez studenec po brvi, na katero so narasle vode padale v slapu in jo preplavljale ter hrumeče tekle navzdol po strugi. Po postanku pri lovski koči smo nadaljevali proti Planini. Občudovanja vredna je bila naravna postavitev razstave raznovrstnih gob v podrasti na obeh straneh poti. Mimo Ajdovske stopnje smo po zanimivi stezi pod Planino obhodili njeno pobočje. Sonce je posijalo skozi bukov gozd, nebo se je razjasnilo, mi pa smo nadaljevali mimo klopce pri bukvi do Storževega griča. Med potjo se je odpiral pogled na Vrhniko umito od dežja in obsijano s soncem. Na tankovski cesti smo se ločili: nekateri so krenili proti Stari Vrhniki, drugi po Idrijski cesti, peščica pa nas je šla po označeni poti proti Sv.Trojici. Ta zadnji del poti je bil zame čisto nepoznan in še posebej lep zaradi dreves in kotanj, zaradi gozdne jase zalite z vodo od nočnega dežja in zaradi neštetih poti do mesta. Mimo cerkve smo se spustili do Cankarjeve hiše Na klancu.

Med vožnjo domov sem v sebi urejala »vtise« s prehojene poti. Bila je skrbno načrtovana in nas je vodila tako, da smo lahko v dežju, ki je na svoj način delal neokrnjen čudoviti svet nad Podlipo in Vrhniko še lepši, doživeli sicer za nas znano področje, čisto drugače.

Marija Dolinar (povzetek)